Kmalu bom z veseljem odprl sveta vrata usmiljenja. To dejanje, ki sem ga storil tudi v Banguiju, tako preprosto, a obenem tako močno simbolično, opravljamo v luči Božje besede, ki smo jo poslušali in ki postavlja v ospredje prvenstvo milosti. V teh berilih se dejansko pogosto ponovi izraz, s katerim se je angel Gabriel obrnil na presenečeno in vznemirjeno deklico, izraz, ki nakazuje skrivnost, ki jo bo obdala: »Veseli se, polna milosti!« (Lk 1,28).

Devica Marija je poklicana predvsem k temu, naj se veseli za vse, kar je Gospod dovršil v njej. Obdala jo je Božja milost in jo usposobila, da je bila vredna postati Kristusova mati. Ko Gabriel vstopi v njen dom, postane ta milost zanjo tudi najgloblja skrivnost, ki presega vsak razum, razlog za veselje, razlog za vero in razlog za predanost besedi, ki ji je razodeta. Polnost milosti je sposobna preobraziti srce in ga naredi sposobno za tako veliko dejanje, ki bo spremenilo zgodovino človeštva.

Praznik Brezmadežnega spočetja izraža veličino Božje ljubezni. Bog ni le tisti, ki odpušča greh, ampak v Mariji celo prepreči izvirno krivdo, ki jo vsak človek prinese s seboj, ko prihaja na ta svet. Prav Božja ljubezen prepreči, prehiteva in rešuje. Začetek zgodbe greha v edenskem vrtu se razplete v načrtu ljubezni, ki odrešuje. Besede Prve Mojzesove knjige kažejo na vsakdanje izkustvo, ki ga odkrivamo v svojem osebnem življenju. Vedno je navzoča skušnjava nepokorščine, ki se izrazi v hotenju, da bi načrtovali svoje življenje neodvisno od Božje volje. Prav to sovraštvo nenehno napeljuje življenje ljudi, da bi jih postavilo v nasprotje z Božjim načrtom. In vendar tudi zgodbo greha razumemo samo v luči ljubezni, ki odpušča. Greh je mogoče razumeti zgolj v tej luči. Ko bi bilo vse prepuščeno grehu, bi bili najbolj obupani od vseh stvari, medtem ko obljuba, da bo Kristusova ljubezen zmagala, vse sprejme v Očetovo usmiljenje. Božja beseda, ki smo jo slišali, ne pušča glede tega nobenega dvoma. Brezmadežna Devica je pred nami kot privilegirana priča te obljube in njene izpolnitve.

To izredno leto je tudi dar milosti. Vstopiti skozi ta vrata pomeni odkriti globino Očetovega usmiljenja, ki sprejema vse in gre osebno vsakemu naproti. On je tisti, ki išče nas, On nam prihaja naproti. To bo leto, v katerem naj bi rasli v prepričanju o usmiljenju. Koliko krivice naredimo Bogu in njegovi milosti, ko trdimo predvsem, da njegova sodba kaznuje grehe, ne da bi na prvo mesto postavili, da jih njegovo usmiljenje odpušča (prim. Avguštin, O vnaprejšnji določitvi svetnikov 12, 24)! Da, prav tako je! Usmiljenje moramo postaviti pred sodbo. V vsakem primeru bo Božja sodba vedno v luči njegovega usmiljenja. Ko bomo šli skozi sveta vrata, naj torej začutimo, da smo soudeleženi v tej skrivnosti ljubezni in nežnosti. Opustimo vsako obliko strahu in bojazni, ker to ne pristoji tistemu, ki je ljubljen; raje uživajmo veselje srečanja z milostjo, ki vse preobrazi.

Ko bomo danes tukaj v Rimu in v vseh škofijah po svetu stopili skozi sveta vrata, se želimo spomniti še enih vrat, ki so jih pred petdesetimi leti očetje koncila na stežaj odprli v svet. Te obletnice se ne smemo spominjati samo zaradi bogastva dokumentov, ki so jih tam spisali in ki do današnjih dni omogočajo, da spremljamo velik napredek v veri. Na prvem mestu je bil koncil srečanje. Pravo srečanje med Cerkvijo in ljudmi našega časa. Srečanje, zaznamovano z močjo Duha, ki je poganjal svojo Cerkev, naj zapusti plitvine, v katerih se je mnogo let zapirala sama vase, in se z navdušenjem odpravi na misijonsko pot. Znova je stopila na ceste, da bi šla naproti vsakemu človeku tja, kjer živi: v njegovo mesto, v njegov dom, na delovno mesto … kjer je človek, tja je Cerkev poklicana, da dospe do njega, da mu prinese veselje evangelija, da prinese usmiljenje, Božje odpuščanje. To je torej misijonski vzgib, ki se ga po teh desetletjih lotevamo z isto silo in istim navdušenjem. Jubilej nas izziva, da se odpremo, in nas obvezuje, da ne bi zaobšli duha, ki je izšel iz drugega vatikanskega koncila, duha Samarijana, kot je ob zaključku koncila omenil blaženi Pavel VI. Naj nas hoja skozi sveta vrata danes obveže, da bomo tudi mi tako usmiljeni kot dobri Samarijan.

Papež Frančišek odprl sveta vrata bazilike sv. Petra

Vesoljna Cerkev je na današnji praznik Marijinega brezmadežnega spočetja vstopila v sveto leto usmiljenja. Ob 9.30 se je na Trgu svetega Petra začela maša, med katero je papež Frančišek odprl sveta vrata Petrove bazilike oziroma vrata usmiljenja. Slovesnega bogoslužja se je udeležilo okoli 50.000 oseb. Navzoč je bil tudi zaslužni papež Benedikt XVI.

Obred odprtja je bil po obhajilu. Napovedal ga je diakon: »Bratje in sestre, poživlja nas vera v Jezusa, našega Odrešenika, ki smo ga našli v evharističnem slavju,in varuje nas blažena devica, Brezmadežna Marija, tako začenjamo izredni jubilej usmiljenja. Pred nami se odpirajo sveta vrata: Kristus sam nas po služenju Cerkve vodi v tolažbe polno skrivnost Božje ljubezni, ljubezni brez mere, ki objema vse človeštvo. Pripravimo srca za delovanje Svetega Duha, ko želimo odgovoriti v veseli pripravljenosti na skupni krščanski klic k svetosti. Stopimo na pot v miru, v Kristusovem imenu.«

Sveti oče je pred svetimi vrati najprej molil, da bi doživeli milosti jubileja. »O Bog, ki razodevaš svojo vsemogočnost predvsem z usmiljenjem in odpuščanjem, daj nam, da bomo doživeli leto milosti, ugoden čas za ljubezen do tebe in bratov v evangeljskem veselju,« je molil papež. »Še naprej izlivaj na nas svojega Svetega Duha, da se ne bomo naveličali z zaupanjem obračati pogleda k njemu, ki smo ga prebodli, na tvojega Sina, ki je postal človek, na to sijajno obličje tvojega neskončnega usmiljenja, zanesljivo zatočišče za vse nas, grešnike, ki potrebujemo odpuščanje in mir, resnico, ki osvobaja in rešuje. On je vrata, skozi katera prihajamo k tebi, on je neusahljivi studenec tolažbe za vse, on je lepota, ki ne pozna zatona, on je popolno veselje v življenju brez konca.«

Frančišek je pristopil k vratom in rekel: »To so Gospodova vrata. Odprite mi vrata pravičnosti.« Odprl je sveta vrata in se v molitvi za nekaj trenutkov ustavil na pragu, zatem pa prvi vstopil v baziliko in najprej dejal: »Po svojem velikem usmiljenju bom vstopil v tvojo hišo, Gospod.« Takoj za papežem Frančiškom je prag svetih vrat prestopil Benedikt XVI. Sledili so mu somašniki, nekateri predstavniki redovnikov in verni laiki. V procesiji so se napotili proti oltarju konfesije, kjer je potekal sklepni del maše.

Zbor je zapel tudi himno svetega leta usmiljenja, ki opeva Očetovo usmiljenje, dobroto in ljubezen. »Ustvaril je svet z modrostjo, svoje ljudstvo vodi skozi zgodovino, svojim otrokom odpušča in jih sprejema,« se glasijo nekatere vrstice iz himne, ki jih povezuje odpev »Usmiljeni kakor Oče«, kar je tudi geslo jubilejnega leta.

Vrata usmiljenja bodo v Petrovi baziliki odprta do 20. novembra 2016, ko se bo na slovesni praznik Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva, zaključilo sveto leto. Kdorkoli bo v tem času stopil skoznje, bo lahko »občutil ljubezen Boga, ki tolaži, odpušča in daje upanje« (Obličje usmiljenja, 3). »To je ugoden čas, da spremenimo življenje! To je čas, da se pustimo dotakniti v srcu. Pred storjenim zlom, tudi pred težkimi grehi, je trenutek, ko je treba prisluhniti joku nedolžnih, ki so jim oplenili imetje, jih prikrajšali za dostojanstvo, ljubezen, za samo življenje. Ostati na poti zla je samo vir prividov in žalosti. Pravo življenje je nekaj drugega. Bog se ne naveliča ponujati roke. Vedno je pripravljen poslušati, pa tudi jaz sem, in moji bratje škofje in duhovniki. Dovolj je že sprejeti vabilo k spreobrnjenju in se podvreči pravičnosti, medtem ko Cerkev ponudi usmiljenje« (Obličje usmiljenja, 19).