Preskoči na vsebino


Župnija Bukovo

Cerkev Sv. Lenarta na Bukovem je ena najstarejših cerkljanskih cerkva. Stari zapisi pravijo, da je stala že leta 1594 in da je vizitator Mihael Bassi leta 1633 ukazal odstraniti železno verigo na ograji, s katero je bila cerkev obdana.

Najden je bil tudi ustanovni dokument kaplanije Bukovo, ki je bil podpisan 22. 1. 1747 v Tolminu. Podpisnika sta Andreas Foramiti, kanonik in arhdiakon, ter Franciscus Lakatelli, notar in kancler, kot prvi kaplan pa je bil imenovan Lovrenc Rojc. Prav tako je najden zapis vizitacije iz leta 1767, ki pravi, da so na Bukovem obhajancem dajali vino, da so si z njim splaknili usta. Ker se kaj podobnega pri vizitacijah drugih cerkva ni omenjalo, zgodovinarji menijo, da to po drugih cerkvah na Tolminskem ni bilo v navadi. Leta 1842 je Janez Mlakar, doma iz Zakojce, plačal, da ja bila bukovška kaplanija povzdignjena v župnijo, prevzel je tudi mesto prvega župnika na Bukovem. Umrl je leta 1855 in je tu pokopan, njegov grob pa se ni ohranil. Prav tako je še živo ljudsko izročilo, ki pravi, da je cerkev na gričku na koncu vasi stala že pred več kot 300 leti, da je bila prva cerkev lesena in je imela srebrn zvon.

Zanimiva je zgodba o tem, kako je srebrn zvon zašel v leseno cerkev na Bukovem. Starejši še vedo povedati, da so ljudje, ki so pred sedanjimi lastniki živeli na domačiji pri Brovču v Zakojci, podedovali sod zlatnikov. Ena izmed žensk pri hiši je celo rekla, da toliko zlatnikov ni mogoče pojesti, pa če jih vsak dan jedo z žlico. Dediča domačije sta bila dva brata. Eden izmed njiju je bil menih v Trstu in ta je iz svojega deleža bogastva kupil srebrn zvon za bukovško cerkev. Drugi brat s svojim delom bogastva ni imel srečne roke. Kmetijo je spravil na kant in na koncu so jo odkupili predniki sedanjih Brovčevih.

Ljudsko izročilo tudi pravi, da je bila sedanja cerkev sezidana iz denarja, ki so ga domačini dobili s prodajo srebrnega zvona. Originalni kip Sv. Lenarta, ki je bil nekoč v leseni cerkvi, se sedaj nahaja v kapeli za starim župniščem. Kapela je bila leta 2002 obnovljena in poslikana z novimi freskami.

Da je bila cerkev vedno pomemben del vasi, razberemo tudi iz ljudske pripovedke, ki je zapisana v Rutarjevi Zgodovini Tolminskega in govori o časih turških vpadov v naših krajih. Turška vojska je neke sobote proti večeru šla proti vasi iz smeri Baške grape. Ko so prišli do vrha Bukovskega sedla, so zaslišali zvonjenje iz cerkve Sv. Lenarta, saj so se vasi med sabo z zvonjenjem opozarjale na to, da gredo Turki. Poveljnik je na zvonjenje odgovoril: »Le zvoni, le zvoni, a še nocoj bodo moje mule na tvojem oltarju oves zobale in moji vojaki bodo iz tvoje čase vino pili!« Ko so hoteli nadaljevati naprej proti vasi, so se jim mule začele pogrezati v blato in morali so se obrniti nazaj. Še sedaj se tisto mesto imenuje »V žrelu« in govorilo se je, da so v zahvalo, ker jih je Sv. Lenart rešil Turkov, vaščani zvonili vsak petek ob treh popoldan.

V knjigi Franca Hvale Življenje pod Bevkovo Kojco je zapisano, da je Avstrija v prvi svetovni vojni vzela iz bukovškega zvonika dva manjša zvonova, ki ju je Italija leta 1928 vrnila. Nova zvonova sta imela na zunanji strani fašistični znak. Ko so ju med vojno sneli, je pač naneslo, da je ob ponovnem obešanju fašistični znak prišel naravnost pod kladivo ob bitju četrt ure. To je prišlo na uho fašistom, ki so domačina Cvedeta obtožili, da je ravno on to zakuhal in so proti njemu uvedli sodni postopek. Da je pokril stroške odvetnika, je moral prodati kravo, a konec je bil srečen, ker mu krivde niso mogli dokazati. Cerkveni »turn« ima tako sedaj tri zvonove in zadnji, največji, je bil na Bukovo pripeljan in blagoslovljen avgusta 1994.

Cerkev v svoji sedanji podobi je zelo domača in topla. Ima lep glavni oltar z novim kipom Sv. Lenarta in dva stranska vzidana oltarja. Sv. Lenart, puščavnik, je tudi zavetnik živine in varuh jetnikov, zato je upodobljen v črni meniški obleki in z zlomljeno verigo v roki. Nekaj posebnega je tudi hribček za vasjo, kjer cerkev stoji. Tam vedno po malem piha veter in stoletne lipe pričajo, da je bil »plac« pod cerkvijo in ob starem župnišču priljubljeno zbirališče vaščanov, ki živijo v vaseh Bukovo in Zakojca. Tako je še danes, tudi zato, ker je prejšnji župnik Marjan Rozman na njem postavil več gimnastičnih rekvizitov.

Print Friendly and PDF