Preskoči na vsebino

nalagam novice...

Duhovna misel ob 30. nedelji med letom

Mt 22,34-40

Današnje besedno bogoslužje močno poudarja največjo zapoved, za­poved ljubezni do Boga in do bližnjega.

Prvo berilo (2 Mz 22, 20­27) navaja skupino postav , ki se nanašajo na dolžnosti do bližnjega, ki je v potrebi, do tujca, do vdove, do sirot, do revežev, do dolžnikov. "Tujca ne zatiraj… kajti tujci ste bili v egiptov­ski deželi" ; kakor bi hotel reči: Vi, ki so vas Egipčani za­tirali, glejte, da ne boste grdo ravnali s tujci, ki bivajo med vami! "Ne zatirajte nobene vdove in sirote" sicer vas bo Bog kaz­noval s smrtjo in "bodo vaše žene vdove in vaši otroci sirote" "Ako posodiš denar ••• ubožcu zraven sebe, ••• mu ne bodi oderuh." "Ako vzameš v zastavo plašč svojega bližnjega, mu ga vrni do sončnega zahoda. Dva razloga sta navdihnila te predpise: "Kar nočeš, da bi drug tebi storil, glej, da ti nikdar drugemu ne storiš" (Tb 4, 16). Še bolj pa naj velja; "Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe" (3 Mz 19,18); to pa ne iz samega človekoljubja, temveč zaradi Boga, ki ima posebno skrb za stiskane, posluša njihovo vpitje in je "usmiljen" z njimi, saj pravi: "Če bo vpil k meni, ga uslišim, ker sem usmiljen" (2 Mz 22,26). Tudi v Stari zavezi so videli v ljubezni do bližnjega nekaj, kar je povezano z Bogom, spoštovanje njegove postave in odsev njegove ljubezni do ljudi.

Toda v Novi zavezi je to Jezus s svojim naukom še bolj pojasnil in izpopolnil, kakor lahko razberemo iz današnjega evangelija (Mt 22,34-40). Ko ga neki učenik postave vpraša, katera je največja zapoved, mu Gospod v odgovor navede obojno zapoved drugo za drugo: zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega. Prvo povzame po 5. Mojzesovi knjigi (6,5): "Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vso močjo"; drugo pa po 3. Mojzesovi knjigi (19, 18): "Lju­bi svojega bližnjega kakor sam sebe". Gre torej za postavi, ki sta znani in ki so jih imeli vsaj nekateri rabini za najvažnejši. Novost pa je v dejstvu, da Jezus te dve zapovedi postavi v isto vrsto in ju tako rekoč združi v eno ter izjavi, da "na teh dveh za ­povedih stoji vsa postava in preroki" (Mt 22,40). To pomeni, da se božja volja, razodeta v svetem pismu, lahko strne v dvojno zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega.
Kristjanu si ni treba prizadevati - kakor si je Izraelec - da bi se spominjal kopice predpisov in bi raziskoval, kateri je važnejši. Dovolj je, če se drži enega samega, namreč predpisa o ljubezni, da ga le pravilno razume in po njem ži­vi, kakor je učil Jezus. Ljubiti Boga z vsem srcem pomeni popolnoma se podvreči njegovi volji, brezpogojno se predati njegovi službi; in prav zaradi božje volje in zato, da bi dali vidno obliko njegovi službi, je treba ljubiti bližnjega z velikodušno predanostjo. Je­zusov zgled nam to jasno kaže : spolnjuje Očetovo voljo, posvečuje se službi v blagor ljudem in se žrtvuje za njihovo odrešenje. Njegovo odrešenjsko delo je obenem izraz njegove ljubezni do Očeta in do ljudi. Kristjan mora hoditi po isti poti: zato ne sme ločiti ljubezni do bližnjega od ljubezni do Boga, če ljubezni do bližnjega noče skrčiti na navadno človekoljubnost; pa tudi ljubezni do Boga ne sme ločiti od ljubezni do bližnjega, če noče, da bo njegova ljubezen do Boge samo nekaj meglenega in v zraku visečega. Lepo je to na kratko povedal sv. Janez: "Ako kdo pravi: Ljubim Boga, pa sovraži svojega brata, je lažnik. Kdor namreč ne ljubi svojega brata, ki ga je videl, kako more ljubiti Boga, ki ga ni videl? In to zapoved imamo od nje­ga, da kdor ljubi Boga, naj ljubi tudi svojega brata" (1 Jn 4, 20-21) Vsemogočni Bog, pospeši v nas rast vere, upanja in ljubezni. Naj z veseljem izpolnjujemo tvoje zapovedi in tako dosežemo obljubljene darove.