Preskoči na vsebino

nalagam novice...

Duhovna misel ob 7. velikonočni nedelji

Jn 17, 11 - 19

Ko beremo vrstice, zapisane v tokratni Božji besedi, dobimo občutek, da jih je Jezus premleval pri sebi, tik preden se je odpravil v Nebo. Ker je na svetu izpolnil Očetov veliki načrt, s katerim je po velikim in hudem trpljenju odkupil grehe sveta, torej naše grehe, se je odpravil domov. Krona tega trpljenja je bilo torej vstajenje. Z njim nam je Jezus pokazal nekaj zelo pomembnega: Če se bomo odločili Zanj, se bo tudi naše vsakršno zemeljsko trpljenje spremenilo v vstajenje, torej v neskončno in za nas nedojemljivo veselje v večnosti. Zemlja seveda ni nikakršna »dolina solz«, saj tekom svojega zemeljskega življenja preživimo tudi veliko lepih trenutkov (recimo, ko se veselimo raznih dosežkov, ko nam naši bližnji ali pa tudi ne tako bližnji na mnogo načinov kažejo, da nas imajo radi, ko se čudimo Božjemu stvarstvu okrog nas, … ) Jezus nam torej obljublja polnost svojega veselja, ki se pa bo še neštetokrat pomnožilo, ko se mu bomo pridružili v večnosti oz. ko bomo tudi sami resnično prišli domov.