Preskoči na vsebino

nalagam novice...

Duhovna misel ob 29. nedelji med letom

Mt 22,15-21

Jezus se v evangeliju 29. n.n. sooči s farizejsko delegacijo, ki je bila očitno prepričana, da lahko Jezusa z zvitim vprašanjem užene v kozji rog. Diplomatsko pripravijo teren: »Vemo da si resnicoljuben, ne gledaš na osebo.« Potem pa vprašanje: »Ali se sme dajati cesarju davek ali ne?« Če Jezus odgovori pozitivno, lahko zaženejo vpitje: »Glejte, izdaja, kolaboracija z okupatorjem (20 let ječe s prisilnim delom in izguba državljanskih pravic).« Če odgovori negativno: »Zopet zapeljuje naš narod in brani cesarju dajati davke«, kot so ga kasneje res tožili pred Pilatom.

Jezus se opredeli do tega vprašanja z besedami: »Dajte Cesarju,kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega.« Opredeli se do problema, ki je vedno znova aktualen, torej, kakšni naj bodo odnosi med duhovnim in svetnim, med Cerkvijo in državo:

  • Prvi poudarek: Jezusovo Božje kraljestvo, ki ga oznanja, je duhovno, drugačno od zemeljskih kraljestev: »Moje kraljestvo ni od tega sveta.«
  • Drugi poudarek: Bog je nad slehernim zemeljskim vladarstvom; Bog je gospodar zgodovine, ne pusti se pogojevati z okviri, ki mu jih hoče dati človek.
  • Tretji poudarek: Duhovno in svetno, Cerkev in država sta avtonomni področji. Morata pa drug drugega upoštevati, spoštovati, vzajemno morata prispevati k človeški blaginji.

Če na to gledamo kot odgovorni Jezusovi učenci, ne bomo nasedali frazam o vmešavanju Cerkve, o veri kot zasebni zadevi, ampak jo bomo samozavestno izpričevali. Ne bojmo se! Bog je z nami, saj po preroku pravi: »Jaz sem te prijel za desnico, jaz sem te opasal, ne da bi me poznal.«