Preskoči na vsebino


Pastirsko pismo - postni čas 2016

Spoved - zakrament usmiljenja

I. DEL
Z ROKO SE DOTAKNIMO BOŽJEGA USMILJENJA
4. NEDELJA MED LETOM - C, 31. JANUARJA 2016

Slovenski škofjeBratje in sestre! V svetem letu usmiljenja vas škofje s papežem Frančiškom želimo za postni čas spodbuditi k obhajanju zakramenta sprave, ki posedanja Jezusov usmiljeni odnos do gre­šnikov: »Znova prepričljivo postavimo v sredi­šče zakrament sprave, ker nam omogoča, da se z roko dotaknemo usmiljenja.« (Obličje usmi­ljenja /OU/, 17) Usmiljeni Oče nam ostaja zvest tudi, ko smo izgubljeni v grehu. Njegov Sin, Do­bri pastir, nas išče, da bi nas na ramah odnesel k Očetu, kot sporoča logotip svetega leta. Danes bomo razmišljali o pripravi, ki pripelje do dobre spovedi; naslednjič pa o kesanju in spreobrnje­nju.

Temelj priprave je izkušnja Kristusa, ki je obličje Očetovega usmiljenja

Razmišljanje o lastni grešnosti naj se začne z zavestjo o usmiljenem Očetu. V Kristusu, ki je obličje Očetovega usmiljenja (OU, 1), doži­vimo Boga kot dobrega pastirja; kot očeta, ki z notranjim veseljem sprejme nazaj mlajšega sina, a hkrati z občutljivo skrbjo pogovarja starejšega sina, da bi mu pomagal k spreobrnjenju v od­nosu do brata (Lk 15). Odrešujoče lahko raz­mišljamo o grehu le z izkušnjo Boga, ki si želi odpustiti naš greh, ne pa kaznovati.

Zlost greha

V pripravi na spoved je prav, da ozavestimo zlost greha. Evangeljski odlomek današnje sve­topisemske nedelje opiše grešno zavrnitev: »Ko so to slišali, je vse v shodnici zgrabila jeza. Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba /.../, da bi ga pahnili v prepad« (Lk 4,28-29). Grešno je, ko v misli, besedi ali dejanju zavrne­mo Boga, se ga želimo »znebiti«. Tok zla se prič­ne že z uporom angelov; v zgodovini človeštva pa s prvo človekovo zavrnitvijo, kakor poroča pripoved o Adamu in Evi. S tem se pojavi zlo greha kot nekakšen »notranji tok«, ki se kaže kot rastoča »reka« z zgodbami o Kajnu in Abe­lu vse do vesoljnega potopa in naprej. Najhujši »vrtinec« se pokaže v smrti Jezusa, učlovečene­ga Boga.

»Skrivnost zla« (mysterium iniquitatis) se na­daljuje tudi v nas, kakor slikovito predstavi pri­poved o Davidovem grehu (2 Sam 11). Pokaže, kako se greh širi v globino (v človeku) in širino (na druge), če mu takoj ne rečemo »ne«. David ni tam, kjer bi moral biti (s svojimi vojaki na vojni) in zlost greha prične svoj orkanski pohod: v lenobnosti se mu ob pogledu sproži poželenje po tuji ženi; po spočetju želi »skriti« svoj greh in svojega otroka podtakniti drugemu; ker mu ne uspe, pošlje Batšebinega moža v naklepno smrt. Sam vedno bolj greši, mnoge druge pa pritegne v greh. Ko pa greh prizna Bogu, Bog na njem naprej uresničuje odrešenjsko zgodovino.

Izpraševanje vesti

Pomemben del priprave na spoved je izpra­ševanje vesti, ki naj ne bo le iskanje slabih misli, besed in dejanj. So le »pipe«, skozi katere človek pretoči iz svoje notranjosti dobro ali slabo. Be­sede pohvale so npr. priložnost za resničen izraz priznanja drugega; lahko pa zavajajo, ko želi z njimi nekdo pridobiti naklonjenost zaradi se­bičnih teženj. Prav tako je lahko izraz nežnosti pristen izraz ljubezni ali pa iskanje zgolj lastne­ga užitka.

Zato pri izpraševanju vesti ni dovolj priti do misli, besed in dejanj, ampak preko njih do ko­renine zla v notranjosti. Isto zlo privre iz nas ob malih kot velikih grehih le v večji ali manj­ši meri. To »globino« pri spovedi izpostavimo Kristusu, da s svojim odrešujočim in zdravilnim usmiljenjem vstopi v grešno rano.

Sestavine greha

V poglobljeni pripravi se zavemo, da se greh v nobenem primeru ne izplača. V sebi namreč nosi poleg krivde tudi posledice (ali kazni). To je večna kazen pogubljenja, kadar greh prekine odnos z Bogom. Ob časnih posledicah greha pa je odnos le prizadet. Krivdo in večno posledico odpusti le Bog. Časne posledice ostanejo in se z njimi borimo sami ob pomoči občestva Cerkve. Te posledice se ugnezdijo v človekovo telesno, psihično in odnosno strukturo. Npr. zasvoje­nec z mamili tudi po spovedi odhaja iz spove­dnice še naprej zasvojen in se bo moral s tem še zelo boriti. Podobno je s posledicami greha v čustvih. Po izpovedi sovraštva se spokorjene­mu grešniku nikakor ne vrnejo v trenutku po­zitivna čustva do človeka, ki ga mrzi več let. V pomoč mu je zdravilna pokora, ki jo dobi pri spovedi, in tudi odpustki, do katerih imamo v svetem letu olajšan dostop. S spovednikom se je primerno pogovoriti glede učinkovite pokore.

Dobra priprava na zakrament sprave torej ni v čim daljšem seznamu slabih misli, besed in dejanj, čeprav mimo njih ne moremo, ampak v ugotavljanju najglobljih vzrokov. Te je treba po­imenovati in nastaviti »sekiro« Božje usmiljene ljubezni prav na te korenine zla v sebi, da se tako z »roko dotaknemo usmiljenja«.

Naj do prihodnje nedelje Božji blagoslov v obilju prebiva nad vami!

II. DEL
SPREOBRNITE SE
5. NEDELJA MED LETOM – C, 7. FEBRUARJA 2016

Bratje in sestre! Sveti oče Frančišek nam za tekoče sveto leto v buli »Obličje usmiljenja« nakazuje različne poti za izkazovanje in preje­manje usmiljenja. Med temi je tudi zakrament sprave, o katerem piše: »Pastirji naj zlasti v milo­stnem postnem času skrbno vabijo vernike, naj se približajo 'prestolu milosti, da bodo dosegli usmiljenje in našli milost'« (Heb 4,16). Po zgle­du svetega očeta vam, dragi verniki, v pripravi na postni čas tudi vaši škofje kličemo: »Postavi­mo spoved znova v središče!«

Nujnost spreobrnjenja

Spoved nam je tudi v našem času zelo po­trebna: krst nam sicer izbriše izvirni greh in vse pred krstom storjene grehe, toda tudi zaklad kr­stnih milosti nosimo v »glinastih posodah« (2 Kor 4,7) in človeško »srce je zvijačno bolj ko vse, kdo ga more doumeti« (Jer 17,9). Zato je naših krivd vedno več kot las na naši glavi, kakor pravi psalmist (Ps 40,13), in težijo nas naši skriti grehi (Ps 19,13), ki se jih niti ne zavedamo. Zato je po­polnoma zanesljiva tudi beseda apostola Janeza: »Če rečemo, da nimamo greha, sami sebe vara­mo in v nas ni resnice« (1 Jn 1,8).

Zato sveti oče svojo spodbudo nadaljuje z mi­slijo o spreobrnjenju: »O, da bi beseda odpušča­nja dosegla vse! Naj klic k izkušanju usmiljenja nikogar ne pusti brezbrižnega! Moje povabilo k spreobrnjenju se obrača še vztrajneje k tistim, ki so zaradi svojega načina življenja daleč od Božje milosti« (OU, 19). Spreobrniti se pomeni pre­misliti se, kakor so se premislili Ninivljani (Jon 3,5) in kakor se je premisli sin, ki ni hotel iti v vinograd (Mt 21,28), in kakor se je premislil iz­gubljeni sin, ki je zapravil polovico očetovega imetja (Lk 15,17–19).

Nujnost osebne spovedi

Pogosto se sliši ugovor: »Zakaj ravno spoved? Pustite me na miru, jaz bom s svojim Bogom vse uredil sam!« Toda ravno v tem se naša vera, dragi bratje in sestre, razlikuje od vseh drugih verstev. Bistvena značilnost in resnica naše vere je namreč tudi to, da je vsa utemeljena na po­sredništvu. Najprej na velikem Sredniku med Bogom in človeštvom, to je na Jezusu Kristusu, kakor piše apostol Pavel: »Zakaj en Bog je; eden tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kri­stus Jezus, ki je dal sam sebe v odkupnino za vse, v pričevanje ob svojem času« (1 Tim 2,5–6; Heb 8,6; 9,15).

Potem je utemeljena tudi na srednišvu Kri­stusovega naslednika apostola Petra, ki mu je Gospod izročil ključe: »Dal ti bom ključe ne­beškega kraljestva; in karkoli boš zavezal na ze­mlji, bo zavezano tudi v nebesih; in karkoli boš razvezal na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih« (Mt 16,19). In končno je utemeljena na sredni­štvu apostolov in njihovih naslednikov: »Prej­mite Svetega Duha: katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni, katerim jih zadržite, so jim za­držani!« (Jn 20,22–23). Velika značilnost našega Boga je torej tudi v tem, da je rad med ljudmi (3 Mz 26,11–12) in da svoje delo opravlja in svoje načrte uresničuje po ljudeh.

Nujnost sprave z bližnjim

Drugi razlog za osebno spoved in izpoved pa je v tem, da smo vsi povezani v skrivnostno Kristusovo telo in z vsakim grehom škodimo ne samo sebi, temveč tudi drugim in vsemu tele­su, kakor piše apostol Pavel: »In če en ud trpi, trpijo z njim vsi udje, in če je en ud v časti, se z njim veselijo vsi udje« (Rim 12,26). »Mar ne ve­ste, da malo kvasa prekvasi vse testo? Postrgajte stari kvas, da boste novo testo, ker ste nekvašeni. Kristus, naše velikonočno jagnje, je bil namreč žrtvovan!« (1 Kor 5,6–7). Kako sprava s Cerkvi­jo ni ločljiva od sprave z Bogom, spoznavamo tudi iz Kristusovega naročila: »Pojdi in se naj­prej spravi s svojim bratom!« (Mt 5,24).

Bog, bodi milostljiv meni grešniku!

Tretji razlog za osebno spoved in izpoved pa je ta, da se na ta način laže prisilimo in zagoto­vo priznamo sami sebi, da smo grešniki. Kdor ni drugemu pripravljen priznati, da je grešnik, tudi sam sebi ne priznava, da je grešnik. Zato nam tudi apostol Jakob naroča: »Drug drugemu priznavajte svoje grehe in molite drug za druge­ga, da ozdravite. Veliko premore goreča molitev pravičnega!« (Jak 5,16).

Dragi bratje in sestre! Sveto leto usmiljenja nam še posebej kliče v spomin besede aposto­la Pavla: »Glejte, zdaj je čas milosti, glejte, zdaj je dan rešitve!« (2 Kor 6,2). Če torej v tem letu zaslišite Gospodov glas, ne zakrknite svojih src, temveč se potrudite, da pridete do notranjega miru, ki ga omenja tudi sveti oče v svojem va­bilu (OU, 17).

Dragi bratje in sestre! Želimo vam obilnih milosti svetega leta usmiljenja in kličemo na vas Gospodov blagoslov.

Vaši škofje

Print Friendly and PDF