Romanje po južni Italiji 2016

Veselili smo se, pričakovali smo, načrtovali, odštevali dneve, rezervirali dopust.... in komaj dočakali letošnje večdnevno medžupnijsko romanje! Po južni Italiji nas je tokrat vodila pot in kar precej kilometrov smo imeli zapisanih na našem zemljevidu.

V ponedeljek, 25. aprila zgodaj zjutraj, je avtobusna postaja v Cerknem že vrvela od življenja. Miro in Vito iz avtobusnega prevozništva Špik sta v prav nov avtobus sprejela vse, kar smo prinesli s sabo in vsakogar, ki se je letos odločil za romanje cerkljanskih župnij v organizaciji Aritoursa z vodičem Markom in pod duhovnim vodstvom domačega župnika Zorana Zornika. Verjetno bi še v trdi temi prav kmalu vsi zaspali, če nas na poti po soški dolini zaradi ovinkov ne bi malce preveč premetavalo. Tako smo še prilično budni v Desklah pozdravili še 8 romarjev, ki so se nam priključili iz te župnije. Ne samo medžupnijsko, to je sedaj postalo tudi meddekanijsko romanje :). Ze nekaj postanki nas je ta dan kot prva postaja čakal Loreto z mogočno baziliko, v kateri stoji ohranjena hiša iz Nazareta, kraj rojstva Marije, božje Matere. Sprehod skozi veličastno cerkveno ladjo in ogled hiše iz Nazareta je pustil hkrati močen, a tudi preprost vtis, da za velike stvari ne potrebujemo mnogo. V podzemni kapeli smo obhajali našo prvo skupno sveto mašo, kjer nas je Kristus začel oblikovati v romarsko skupnost, s katero smo preživeli še naslednjih par dni. Mrzel veter ta dan nas ni pretirano motil, saj je bila pot prvega dneva dolga in smo se veliko časa prevozili ter v poznih večernih urah srečno prispeli na glavni cilj našega romanja, v San Giovanni Rotondo. Dan smo zaključili z večerjo in večinoma takoj zatem udobno zaspali.

V sončno jutro smo se zbudili v torek, 26. aprila. Kot bi nam sv. pater Pij želel povedati, da smo prišli tja, kjer sonce in božja ljubezen svetita še bolj močno. Po zajtrku so nas lokalci odpeljali do glavne bazilike. Sprehodili smo se skozi glavno ladjo in se spustili v podzemno kapelo, kjer je prvotno ležal sv. pater Pij. V tej kapeli smo obhajali sveto mašo in se priporočili sv. patru Piju za duhovno spremstvo v naših življenjih. Lepo je odmevala slovenska pesem pri sv. maši in čutili smo bližino in preprostost življenja tega duhovno bogatega človeka in neumornega spovednika. Po maši smo se iz glavne bazilike odpravili proti novi cerkvi in kraju, kjer posmrtno leži sv. pater Pij. Veličastnost trga pred cerkvijo ter notranjosti cerkve navduši. Kar pa bi lahko označili za duhovno potovanje, je hodnik v podzemni del, ki vodi proti kapeli, kjer je središče tega svetišča. Pater Marko Ivan Rupnik s svojimi mozaiki, ki prikazujejo življenje sv. patra Pija in sv. Frančiška Asiškega, romarje popelje v kripto, ki je simbol luči, v kateri prebivajo svetniki. Sv. pater Pij počiva prav v središču osrednjega stebra (v Kristusovi rani), na katerem sloni celotna (C)erkev. Imeli smo čas zase, svoje razmišljanje, prošnje in zahvale, ki smo jih spoštljivo pustili v tem predokusu nebes. Z zgornje ploščadi bazilike so nas stopnice vodile do prve postaje križevega pota. Skozi med drevesi speljane podobe, nas je v svojem bogatem razmišljanju vodil župnik Zoran. Še eden od močnih trenutkov na tem romanju je bil to, saj smo skozi besede lahko podoživljali svoja življenja in mogoče celo sprejemali sklepe za vnaprejšnje odločitve. Po kosilu v hotelskem parku (kosila iz avtobusa so bila tudi tokrat standard na našem romanju) smo se odpeljali v nekaj kilometov oddaljen kraj Monte Sant'Angelo, kjer stoji mogočna utrdba na vrhu hriba. Ogledali smo si kapelo sv. Mihaela v votlini in se sprehodili po ozkih ulicah ter se naužili prijetnega razgleda na, v tem času, bujno zeleno pokrajino. Večerni čas smo preživeli vsak po svoje ali v skupinicah, zagotovo pa smo bili polni dobre volje po tako duhovno bogatem dnevu.

Sreda zjutraj, 27. aprila, je bila takoj po zajtrku namenjena obhajanju svete maše v kapeli bazilike. Še zadnjič na tem romanju smo bili v bližini sv. patra Pija. Sodelovali smo kot skupnost, vsak s tistim, kar zmore in zna, maša je bila duhovno močna. Takoj po maši smo naložili svojo prtljago in se z avtobusom mimo Barija odpeljali še bolj proti jugu. Naša naslednja postaja je bila slikovito mestece Alberobello, ki s svojimi trulli hišicami skoraj ponuja pravljični pogled. Sprehodili smo se skozenj in odkrivali kotičke tega danes več ali manj turističnega mesteca. Nekaj prostega časa smo izkoristili vsak po svoje, nato pa se vrnili avtobus in se kmalu ustavili na počivališču za kosilo tega dne. Spet ni manjkalo dobre volje, sodelovanja, pripravljenosti in učinkovitosti pri pripravi. Z avtobusom smo se nato obrnili proti zahodu ter začeli prečiti italijanski škorenj. Matera, mesto, ki je s svojimi bivališči vklesano v stene, je bilo zadnja postaja tega dne. Spust s hriba v osrčje naselja po ozkih ulicah in mimo slikovitih dvorišč nam je postregel z nekaj rekreacije. Dobili smo vsaj skromen vtis, kako je v tem naselju vrvelo življenje preden so stavbe izpraznili in ljudi preselili v višje ležeče in moderno opremljeno naselje na hribu. Dan smo spet zaključili z večerjo in prijetno utrujeni legli k počitku.

V četrtkovo jutro smo se še enkrat odpravili s prtljago, saj smo pot nadaljevali proti zahodu in Pompejem. Mesto, ki ga je zasul pepel z bližnjega Vezuva, danes priča o mogočnosti življenja in hkrati ranljivosti dela samo človeških rok. Z malo domišljije smo si lahko predstavljali živahnost mesta, ki ga danes oblegajo množice turistov in občudujejo izkopane ostaline mestnega življenja. Iz Pompejev se nam je že lepo odprl pogled na Vezuv, ki od daleč izgleda kot navaden hrib. Bolj ko smo se mu približevali, bolj smo dojemali razsežnosti katastrofe ob izbruhih lave v preteklosti. Po ovinkasti cesti smo prišli do končne postaje, od kjer smo potrebovali še približno pol ure peš hoje, da smo lahko v živo ugledali vulkanski krater. Pot okrog kraterja je hkrati zanimiva, a tudi malo strašljiva, iz posameznih lukenj v kraterju se še vedno kadi. Veliko lepši je pogled v dolino ter proti morju in mestu Neapelj, ki se razprostira daleč v celino in priča o razsežnosti mesta. Po vrnitvi do avtobusa smo se okrepčali in odpeljali v kaos neapeljskih ulic. Sicer smo se izognili prometni konici, vrvež pa je bil vseeno nepopisen. Prebili smo se do glavne neapeljske katedrale sv. Januarija in v stranski kapeli obhajali sveto mašo. Pred katedralo nas je spet pobral avtobus in odpeljal v smeri Rima, kjer smo v bližini svetega mesta zadnjič skupaj prenočili.

V petek, 29. aprila zjutraj po zajtrku, smo pot nadaljevali proti severu in se ustavili pri še zadnji romarski postaji, mestu Orvieto. Mogočna katedrala na hribu, do kamor smo se povzpeli z vzpenjačo, nas je pričakala v vsem svojem sijaju. Mozaiki in reliefi na pročelju te katedrale prikazujejo svetopisemske odlomke in posamezne osebe iz svetopisemskega konteksta. Romanje smo zaključili mladostno – s sveto mašo, pri kateri so kitara in mladinske pesmi v zavzetem sodelovanju vseh romarjev res lepo napolnili stransko kapelo mogočne katedrale.

Bili smo blagoslovljeni, z dogodki, ljudmi, vremenom, spremljajočimi svetniškimi zgledi in tudi možnostjo, da vse lepe in težke trenutke položimo v Njegovo naročje. Naša skupnost, ki je bila razširjena in prijetno dopolnjena z romarji iz Deskel, se je krepila iz dneva v dan. Vsakdanja molitev rožnega venca na avtubusu, skupno petje, zavzeto in prijetno sodelovanje pri svetih mašah, veliko pogovorov, iskrenih misli in smeha nas je družilo in povezovalo v zavesti, da smo lahko hvaležni za vsak dan posebej. Pot proti domu je bila ob vseh kilometrih pravzaprav kratka, saj je prijetno vzdušje ublažilo dolgočasnost avtocestnih kilometrov. Hvala Bogu za pet dni, ki si jih bomo z veseljem še kdaj priklicali v misli in nam bodo dajali moč za vztrajanje v včasih težkem vsakdanu.