Peš romanje na Sveto Goro 2015

Sobota, 18. julija 2015, je bil zares vroč dan. Če se je le dalo, smo se umikali s pripekajočega sonca v senco in mislili na to, kako lepo bi bilo, če bi dež malo ohladil ozračje in namočil zemljo.

Ko se je ura bližala pol šesti popoldne, smo se na Želinu, pri mostu za Jagršče, pričeli zbirati tisti, ki smo naslednjih 12 ur hoteli nameniti druženju, molitvi, hoji in končnemu cilju – Sveti Gori. Vsakoletno nočno peš romanje je vedno zanimivo in tokrat se nas je na začetku poti zbralo 22. Po uvodni molitvi in priprošnji za srečno pot smo po levem bregu Idrijce hitro napredovali proti Stopniku, kjer bi prvič imeli krajši počitek ob vozilu, ki ga je Julče vozil skupaj z našo dodatno prtljago in svežo vodo. No, Bog je tokrat imel drugačne načrte. Očitno smo si prejšnje dni preveč želeli dežja in On ga je poslal ter nam dokazal, da se splača prositi ;). S praktično jasnega neba se je ulilo tako zelo, da po parih minutah tudi drevesne krošnje niso več zdržale naliva, zato smo se odločili, da pač hodimo, saj še bolj mokri pač ne moremo biti. Ni bilo slabe volje, nismo se ustrašili mokre osvežitve in v Stopniku nas je čakal avto s suhimi nahrbtniki. Po osvežitvi smo se enako zagnano odpravili naprej in okrog enajste ure prispeli v Dolenjo Trebušo, kjer so nas že nestrpno čakali novi peš-navdušenci. Število romarjev se je iz 22 do Dolenje Trebuše povzpelo na 44 in župnik Zoran je blagoslovil naš namen in voljo, da se potrudimo priti do cilja naslednje jutro. Klanec najprej navzgor in nato navzdol proti Čepovanu se je kar vlekel in da smo se malo zbudili, je dobro zalegla kava na pol poti. Ob čepovanski cerkvi smo imeli spet daljši postanek za malico, nato pa nas je čakala dooooooooolga čepovanska dolina in asfaltna cesta proti Grgarju. Enoličnost poti smo razbili z molitvijo rožnega venca, petjem in nočnimi debatami, ki znajo imeti pod jasnim zvezdnatim nebom poseben čar :). Težke korake, zaspanost in ožuljene noge smo »trpeli« vsak zase, skupna pa nam je bila dobra volja in zagnanost. Ko smo se še v temi spuščali proti Grgarju in smo na hribu že videli lepo osvetljeno svetogorsko baziliko, je bil cilj res že na dosegu roke. Kava na parkirišču v Grgarju ob petih zjutraj je v nas zbudila še zadnje atome moči. V tišini smo se vzpenjali po zadnjem klancu proti svetogorski Mariji. Z jutranjo molitvijo smo ob vzhajajočem soncu pozdravili nov dan in se veselili skorajšnjega zaključka. Ker smo bili dovolj zgodnji, smo se najprej ustavili ob kipu svetega Frančiška na koncu hriba in se skupaj z njim zahvalili za lepo Božje Stvarstvo. Z resnično hvaležnostjo smo ob zvonjenju svetogorskih zvonov ob sedmi uri prispeli do bazilike. Od patrov na Sveti Gori smo bili deležni sprejema in blagoslova romarjev, nato pa smo do devete ure še malo spočili utrujene noge in počakali na ostale romarje naših župnij.

Nekaj manj kot 500 se nas je ob deveti uri zbralo pred oltarjem. Sveta maša je bila lepa, v znamenju sodelovanja in občutka povezanosti, ki smo ga to nedeljo lahko začutili v tem primorskem romarskem središču. Pesem združenih zborov vseh župnij je lepo odmevala v cerkvi in naših srcih, vsak zase pa je lahko na oltar in pred Boga položil svoje prošnje in zahvale. Svetogorska Marija nas je zbrala pod svojim okriljem in v sproščenem vzdušju smo se še kar nekaj časa zadržali tudi po maši pred cerkvijo. Trije avtobusi, veliko osebnih avtomobilov, motorjev in tudi koles je čakalo, da se z njimi vrnemo domov. Zagotovo smo se v svoje župnije vračali zadovoljni in nasmejani. Predvsem pa z občutkom, da na vsakem romanju gradimo skupnost, ki nam skozi pastoralno leto pomaga biti živa Cerkev.