Župnijski praznik sv. Urha v Ravnah

V soboto, 11. julija 2015, smo v Ravnah praznovali župnijski praznik in ob tej priložnosti sprejeli in blagoslovili obnovljen kip sv. Urha. Zbrane je pred procesijo, blagoslovom in mašo nagovoril član župnijskega gospodarskega sveta, Franci Prezelj.

Zbrali smo se pri križu, tu ob Petronovem griču  v Rodnah, na kraju, kamor so že naši predniki prinesli mrtve  z oddaljenih domačij. Tu je duhovnik sprejel pokojnega in ga potem v sprevodu, ob ubranem zvonjenju, pospremil v cerkev Sv. Urha in naprej do groba. Tudi križ na Petronovem brdu, nekaj nižje od tu, označuje kraj, do kamor pogrebci, brez spremstva duhovnika, prineso umrlega iz Spodnjih Raven.

Križe so naši predniki postavili ob poteh, ki vodijo v naš kraj;  tako ga imamo tudi na Sredarskem počivalu  in na Tratah.

Seveda pa križi ne označujejo samo kraja srečanja z umrlim. Ko prideš pred križ, ali ni tako, kot da stojiš pred vrati doma in trkaš, prosiš za vstop.
H križu se prinaša cvetje, svoja bremena, prošnje in zahvale.

Križ je najprepoznavnejši simbol krščanstva.  Vodoravnica pomeni horizont, nekaj statičnega, ki loči nebo od zemlje. Vertikala, ki jo seka, pomeni človeka v prostoru, dinamiko in življenje. Zato je znamenje križa že od nekdaj znamenje življenja.

Prvotni simbol krščanstva pa ni bil križ, ampak riba (gr. ihtis) in XP (lat. labarum) in prvi dve črki grškega imena  za Kristusa – hi (χ) in ro (ρ).

Tako sedaj – posredno preko ribe, prihajamo  h kipu Sv. Urha. Urha se upodablja v škofovski opravi z ribo v roki. Ribo ima pri sebi, ker je po legendi nekoč pomotoma, na petek, dal odposlancu bavarskega kneza kos pečenke na pot. Ko je poslanec prispel h knezu, je hotel Ulriha (Urha) obdolžiti, da je prelomil petkov post. Ko je meso odvil pred knezom, je bilo spremenjeno v ribo.

Danes na tem kraju izrekamo dobrodošlico farnemu patronu Sv. Urhu, ki v izklesani  podobi stoji pred nami. Retavratorji  so mu samo s  kirurškim  nožem in z minimalno korekcijo barv, vrnili prvotni izgled. Tak, kot ga sedaj vidimo,  je leta 1822 zapustil kamnoseško delavnico v Gorici. Mojstru kiparju PHIL. ZIPERLA – SCULPSIT je uspela mojstrovina. Virov,  za koga je bil kip izdelan ni, prav tako je neznano,  kje se je nahajal do leta 1906. Tega leta  je bil po zaslugi nadškofa  Frančišek Borgija Sedeja,  iz Gorice v našo cerkev prinešen marmornati oltar in z njim tudi kip Sv. Urha. V poznih 50 letih, je bil kip Sv. Urha, niša v oltarju  in tudi poslikave na stenah,  prepleskan v belo barvo. Znak skromnosti, ponižnosti, simbolni odmik od razkošja?

Sedaj je pred nami Sv. Urh v vsej barvni lepoti. Zahvalimo se g. dekanu Zoranu za organizacijo in restavratorskemu centru iz N. Gorice (g. Anton Naglost)  za opravljeno delo.