Romanje po Pavlovih poteh, Grčija => 26.april - 3.maj 2014

1.dan – sobota, 26. april:  skoraj sredi noči smo krenili na pot iz Cerknega. Potem, ko so se pridružili še romarji iz Spodnje Idrije in smo v Godoviču pobrali našega vodiča Mateja, smo več ali manj spali in se prvič ustavili nekje tam na Dolenjskem in si privoščili jutranjo kavo. Ta dan nas je čakala zelo dolga vožnja. Mimo Zagreba, Slavonskega Broda, Beograda smo se po cesti »bratstva in enotnosti« pripeljali v Niš, ki je drugo največje srbsko mesto.  V rimskih časih je bilo to pomembno mesto Naissus, kjer se je rodil Konstantin Veliki, ki je leta 313 izdal Milanski edikt, s katerim je po vsem cesarstvu razglasil versko svobodo. V Nišu smo si ogledali Ćele-kulo, z vgrajenimi lobanjami padlih srbskih vojakov v bitki s Turki ter arheološki kompleks Mediana, z ostanki poletnih rezidenc rimskih cesarjev. Nato smo bili povabljeni k sveti maši. Cerkev je nekako stisnjena med hišami in zunaj ne daje posebnega vtisa, zato pa smo ob vstopu v notranjost vsi obstali. Cerkev, ki je bila v letu 2013, ob praznovanju 1700 letnice  Milanskega edikta povsem obnovljena in obogatena s prelepimi mozaiki patra Ivana Marka Rupnika, je posvečena Povišanju svetega križa, župnijo upravljajo frančiškani.

Po večernem sprehodu ob Nišavi, smo bili deležni še prave srbske večerje.

2. dan – nedelja, 27. april:  po dolini Južne Morave smo preko Vranja in Kumanova nadaljevali našo pot do Skopja, kjer se je rodila velika dobrotnica in Nobelova nagrajenka za mir Mati Terezija. Naš neumorni vodič Matej nas je vseskozi seznanjal s krajevnimi, kulturnimi in zgodovinskimi posebnostmi, ogledali smo si tudi film o Materi Tereziji. Skopje, ki ga je leta 1963 prizadel močan potres, se je razvilo v moderno mesto.  Ogledali smo si največje znamenitosti –  skopsko čaršijo, Kuršumli ban, Daut-pašin haman, znamenit kamniti most čez reko Vardar, pravoslavno cerkev sv. Spasa, vstopili v Begovo džamijo, občudovali znamenit ikonostas in še in še… Obiskali smo muzej in cerkev posvečeno blaženi Materi Tereziji, kjer smo imeli tudi sveto mašo.

3. dan – ponedeljek, 28. april:  tretji dan našega romanja smo začeli s sveto mašo v skopski stolnici, ki je nekoliko odmaknjena iz centra mesta in je posvečena Presvetemu srcu Jezusovemu. Z veseljem smo prisluhnili župniku, ki nam je povedal veliko o sami cerkvi,  o župniji. Z velikim spoštovanjem se je spomnil slovenskih duhovnikov, ki so delovali v  Makedoniji predvsem Gnidovca, Turka, Dorčiča ter slovenskih sester.

Pot smo nadaljevali po dolini reke Vardar proti makedonsko – grški meji.  Spet smo vstopili v Evropo, čakanja na meji je bilo manj kot pri vstopu v Srbijo in Makedonijo. Prispeli smo v Solun (Thessaloniki), drugo največje grško mesto, kjer je Pavel na svojih misijonskih potovanjih ustanovil prvo krščansko skupnost. Ogledali smo si znamenito grško cerkev sv. Dimitrija, Rotundo in Galerijev slavolok. Tu smo doživeli tudi edino ploho na romanju. Vožnja do hotela je tokrat trajala precej dolgo, prav na drugo stran zaliva.

4. dan – torek, 29. april: spet vožnja v center Soluna, kjer smo imeli mašo v cerkvi posvečeni Rožnovenski Materi božji. Maše sta izmenično vodila naša duhovna voditelja Zoran in Miro ob sodelovanju bogoslovca Blaža, ki bo letos prejel diakonsko posvečenje, izmenično smo pri mašah sodelovali tudi pripadajoči romarji. Res je bilo to globoko doživeto romanje. Ja, pa tudi rožni venec smo vsak dan zmolili. Pa na vsakodnevne skupne obroke iz prtljažnika ne smem pozabiti.

Nadaljevali smo čez hribovito področje do mesta Kalambake, nad katerim se dvigajo znameniti skalnati stolpi  Meteore. Na teh nedostopnih skalah so med 11. In 16. stoletjem  zgradili 24 samostanov, od katerih je ohranjenih šest, ogledati pa je možno le samostan sv. Štefana. Ob vstopu vanj, smo si ženske morale nadeti krilo.

Večer v Kalambaki je bil popestren z nastopom folklorne skupine s prikazom tradicionalnih grških plesov. Ob močni spodbudi našega vodiča Mateja in članov skupine smo se prav vsi preizkusili v prvih korakih sirtakija.

5. dan – sreda, 30. april: maša je tokrat kar v hotelu, sledi vožnja v Delfe, antično grško svetišče in preročišče. Matej nam je postregel z legendami o svečenicah,  v veliki gneči predvsem mladih obiskovalcev, smo si ogledali narodno grško svetišče in preročišče, razvaline Apolonovega templja, zakladnic… Pohiteli smo v Atene spet ob primerni pripravi. Matej nam je pripravil pravo pevsko vajo in »bele rože iz Aten« so nas še dolgo spremljale.   V poznem popoldnevu smo prispeli v Atene in se takoj odpravili na  znamenit Akropolski hrib.  Ob temeljiti Matejevi razlagi smo spoznali Partenon, Kariatide, Erekteion, Propileje in občudovali prelep razgled na belo mesto. Res smo imeli srečo, ni bilo več običajne gneče, na praznični 1. maj pa je bila Akropola celo zaprta za obisk.

6. dan – četrtek, 1. maj:  Areopag, mesto kjer je imel apostol Pavel znameniti govor. Na tej skalnati vzpetini smo tudi mi imeli sveto  mašo, bila je to gotovo najboljša izbira prostora. Ta dan so bili po mestu protesti, kar je pomenilo, da si nekaterih znamenitosti ni bilo mogoče ogledati. Zato pa smo imeli več časa za samostojno pohajkovanje in nakupovanje. Pred večerjo še šmarnice  na terasi hotela, z  razgledom na Akropolo.

7. dan – petek, 2. maj:  zgodnji zajtrk in odhod proti Korintu, ogled kanala, po katerem je kot naročena prav takrat plula ladja. Ogled arheološkega mesta sredi katerega je bila sveta maša, še eno posebno doživetje. Nadaljevanje do Epidaurosa, kjer je ohranjeno najbolj akustično gledališče iz antične dobe. A treba je bilo že hiteti, do pristanišča Patras je bila še dolga pot, ura odhoda trajekta pa vnaprej določena. Komaj smo si še vzeli čas za vsakodnevno kosilo iz skupnega "kevdra".  Nakup vozovnic je trajal kar precej časa, no ja, tudi trajekt lahko malo počaka, namestitev v kabine, prvi zelo vetrovni sprehod po palubi, šmarnice, razgledovanje po velikanskem plovilu in spanje.

8. dan – sobota, 3. maj:  čeprav smo mislili, da se bo teh osem dni vleklo, so kar prehitro minili. Po nekaj jasnih dneh smo se zbudili v oblačen, občasno deževen dan, ki smo ga vsak po svoje preživljali. Sredi dopoldneva smo se zbrali v prazni restavraciji in imeli še zadnjo mašo na tem našem romanju. Koliko lepih, spodbudnih misli sta nam posredovala Miro in Zoran, za petje pri bogoslužju gre vsa zasluga neutrudni Aleksandri Žakelj, ki je sicer tudi zborovodja cerkvenega pevskega zbora v Spodnji Idriji.

Z majhno zamudo smo pristali v Anconi in se kar najhitreje naložili na naš avtobus in se podali na dolgo pot proti domu, ki sta ga, tako kot vse dni, varno vozila Špikova šoferja. Že je nastopil nov dan, ko smo se vsi zadovoljni razhajali. Res si razni dogodki hitro sledijo in drug za drugim tonejo v pozabo, a to romanje je bilo tako polno vsega lepega, da nam bo še dolgo lepšalo življenje

piše: Katarina; foto: Klemen