V sredo, 25. aprila 2012 zvečer, smo se romarji iz vseh petih cerkljanskih župnij zbrali pri sveti maši, da tako s priprošnjo Božje Matere začnemo naše letošnje romanje, katerega glavni cilj je bil Lurd.
Kasneje smo na avtobusu videli, da je zasedba romarjev zelo raznolika, tako po starosti, kot po poklicih.

Prvo noč smo preživeli kar ob vožnji z avtobusom in z bolj ali manj utrujenimi očmi smo se že kmalu dopoldne v četrtek približali našemu prvemu cilju – vasici Ars, kjer je več kot 40 let deloval župnik Janez Marija Vianej. Njegova globoka predanost ljudem in skrb za njihove duše, še danes privablja številne romarje, ki se pridejo poklonit temu velikemu borcu za čista srca in proti hudičevim delom. Ogledali smo si hišo, kjer je živel in umrl, danes pa je preurejena v muzej, ki je pravo pričevanje njegovega življenja in dela. Hvaležni smo bili, da smo lahko darovali sveto mašo na oltarju, kjer počiva njegovo telo. Zahvalili smo se za vse naše duhovnike in molili za vztrajnost, pogum in moč, ki naj jo črpajo tudi iz življenja arškega župnika. Pot smo iz Arsa nadaljevali proti opatiji Cluny, ki je bila v 11.stoletju središče benediktinskega življenja, danes pa je tam ohranjenih še nekaj veličastnih stavb, ki pričajo o bogastvu takratnega življenja benediktincev. Nekaj kilometrov stran smo se v vasi Taize prepričali, da današnja mladina vendarle ni prepuščena le sama sebi. Brat Roger je po letu 1940 začel delovati v prid mladine ter kasneje začel organizirati taizejska srečanja, ki imajo vse do današnjih dni tudi velik ekumenski pomen. V tej vasici in po mnogih krajih po svetu se mladi zbirajo na taizejskih srečanjih in izkušajo preprostost življenja ob molitvi in dobrih delih. Naša zadnja in zaradi pestre noči in dneva težko pričakovana postaja v četrtek, je bila romarsko središče Paray-le-Monial. Tam se je v 17. stoletju Jezus prikazal Marjeti Mariji Alakok in ji pokazal svoje presveto srce. Zvečer smo imeli priložnost svoje vtise in prošnje položiti pred Najsvetejše. V tišini svojih src smo se zahvaljevali za vse dobro v naših življenjih in se priporočali v varstvo tudi za naprej.

V petek zjutraj smo vedeli, da je pred nami spet veliko vožnje. Fizičnih moči smo si najprej nabrali pri zajtrku, duhovne hrane pa nam je dala sveta maša, ki smo jo darovali v cerkvi z relikvijami sv. Marjete Marije Alakok. Tako okrepljeni smo bili pripravljeni, da v dobrem vzdušju na avtobusu nadaljujemo pot proti Lurdu, ki smo ga že nestrpno pričakovali. Velik zastoj v okolici Toulousa nam je preprečil, da bi se že v petek uspeli udeležiti procesije z lučkami, ki v Lurdu poteka vsak večer. Smo pa po nastanitvi v hotelu vendarle skupaj odšli pozdravit lurško Marijo pred votlino, kar je bil lep uvod v naš naslednji dan.

Po sobotnem zajtrku smo se skozi ozke ulice, polne podob tega svetega kraja, sprehodili do trga pred lurško baziliko. V jutranjem miru in še dokaj veliki praznini na trgu, smo si ogledali veličastne podobe na pročelju bazilike sv. Rožnega venca, ki jih je ustvaril p. Marko Ivan Rupnik. Razlago mozaikov in pomen vsake podrobnosti bi lahko preučevali cel dan, tako močno sporočilost ima. Po ogledu tudi notranjosti smo se po strmih stopnicah povzpeli k zgornji baziliki Brezmadežnega spočetja. Čas do svete maše smo vsak po svoje izkoristili še za ogled kripte in ostalih nadvse bogatih podrobnosti v vseh svetiščih. Ob devetih smo darovali sveto mašo, po deseti uri pa smo se zbrali ob vznožju križevega pota. Pri postajah, ki ob podobah v človeški velikosti pripovedujejo zgodbo Jezusovega trpljenja, smo imeli čas za umiritev svojih src. Vsak zase je v duši bral zgodbo svojega življenja, se spomnil bližnjih in tistih, ki so se priporočili v molitev. Ob petju, molitvi in branju smo prišli na vrh hriba in se po drugi poti spustili nazaj do svetišča. Po tem duhovno bogatem dopoldnevu je bil čas tudi za osebno molitev ali karkoli po želji posameznika. Popoldanski dež nam ni preprečil sprehoda po Bernardkinih poteh. Povsod tam, kjer je pustila svoje sledi, se danes vije nepregledna množica ljudi, ki si želijo spoznati vsaj delček njene življenjske zgodbe. Njena preprostost in skromnost nam je vsekakor lahko v zgled tudi v našem življenju. Očarala nas je veličina podzemne bazilike sv. Pija X, ki kar nima svojega konca. Nepredstavljive dimenzije tako v fizičnem kot tudi duhovnem smislu. Ko smo se zvečer pripravljali na procesijo z lučkami, seveda nismo verjeli, da bi nam dež lahko to doživetje pokvaril. In res je bilo tako. Obilne padavine nas niso ustavile in skupaj z množico številnih romarjev smo temo naredili svetlo. Vsekakor lep zaključek tega bogatega dne.

Nedeljsko jutro je postreglo s kristalno čistim modrim nebom in jutranjo slovensko mašo pred votlino lurške Matere Božje. Mnogo prošenj, zahval in tihih priporočil smo pustili pod Marijinim vznožjem. Ta sveti kraj smo zapuščali polni novega upanja in vere, da zmoremo veliko in dobro narediti, če le ne obupujemo in vztrajamo pri odločitvah služenja, ki nas in naše bližnje bogatijo. Pot z avtobusom se je iz Lurda dopoldne nadaljevala nazaj proti domu. Ustavili smo se v zgodovinskem mestecu Carcassone, si ogledali njegovo baziliko in se po celodnevni vožnji zvečer ustavili v Nici, kjer je bil naš zadnji postanek za spanje.

Tudi ponedeljek smo pričeli s sveto mašo in se po zajtrku takoj odpravili na pot, kajti pred nami je bila celodnevna vožnja do doma. Dež nas je spremljal skoraj cel dan in tudi vožnja skozi znamenite turistične kraje je minila v bolj slabih razgledih. Ampak ker so bila naša srca polna veselja in svetlobe, ki smo se jo naužili v preteklih dneh, je bilo vzdušje na avtobusu temu primerno. Tako kot skoraj vsak dan, smo vsi pripravili kosilo z domačimi dobrotami iz prtljažnika, Miran in Roman sta poskrbela za mirno vožnjo, vodička Vlasta nas je seznanila z mnogimi »cukrčki« o krajih in ljudeh na poti, Jure in skupina »za potočkom« sta vztrajno preventivno preganjala morebitne bolezenske znake :), Ivanka je preizkušala našo pevsko nadarjenost, župnik Zoran pa je vse skupaj bogato duhovno nadgradil. Bolj ko smo se bližali domu, bolj smo se zavedali svoje odgovornosti, da veselje in blagoslov prinesemo tudi tistim, ki so bili z nami v mislih. Z vsako besedo in vsakim dejanjem se bomo trudili prave vrednote vpletati v vsakdanje življenje.

Podoživite nekaj našega vzdušja tudi ob fotografijah.