Kot vsako leto, se Cerkljanski romarji prvo soboto v septembru (letos 5. septembra), odpravimo na Brezje. Eni peš, ostali z avtobusom ali lastnim prevozom.

Že zjutraj ob 5h, smo se tisti, ki smo šli peš, zbrali v toplem jutru, kar je nakazovalo, da bo topel dan. Po duhovni misli in molitvi stalnega diakona Jureta Vončina, smo se podali na pot. Jutro je hitro prešlo v dan in do 10h dopoldne, smo bili že v Železnikih. Tam sta se nam pridružili še Mojca in Monika, tako, da se skupna številka peš romarjev ustavila pri številki 25.

A trnova pot se je v Železnikih šele začela, saj se šele tam začne premagovati prave višince. Vmes smo imeli novo duhovno misel, hodili v tišini, ter premagovali kilometer za kilometrom. Vse to je romanje, ko tudi spoznavaš svoje zmožnosti, ukvarjanje z lastnimi tegobami, izročanje naših bremen in križev Njemu, ki nas najbolj pozna. Tudi vreme, ki se je medtem skalilo in je bila vmes tudi sodra, Cerkljanskim romarjem ni prišla do živega, ampak je bil to Blagoslov z nebes, da smo zadnje kilometre lažje in hitreje prehodili.

Skupna maša vse župnije na Brezjah, je desert vsega, kar se je dogajalo in se dogaja na romanjih. Kasnejše druženje na pijači, pa prav tako. Osebna zahvala vsem so-romarjem, ki ste me spodbujali in razumeli, da sem letos bolj počasen. Drugo leto bo drugače. Hvala in Bog vas živi.

David Bašelj