Romanje na Sveto Goro 2025
Vsakoletno župnijsko romanje na Sveto Goro je letos imelo še poseben pomen. Hkrati, ko smo v svetem letu kot romarji upanja povabljeni, da se čimvečkrat odpravimo na pot, smo obeležili tudi 30 let prvega skupnega peš romanja iz Cerknega na Sveto Goro. Poseben mejnik je to, saj 30 let pomeni, da z rednim romanjem čutimo posebno hvaležnost do Svetogorske Marije, se ji priporočamo in svoje misli ob romanju radi prinašamo pred oltar, kjer se zberemo kot skupnost.
V soboto, 12. julija 2025 smo se ob 23:30 zbrali v Dolenji Trebuši. Nismo začeli z molitvijo, pač pa smo najprej za rojstni dan nazdravili domačinu Luki, ki nas je še pred začetkom pogostil s tekočo domačo dobroto, da na poti slučajno ne bi omagali ;). Seveda smo mu tudi zapeli in mu zaželeli vse najboljše. Stalni diakon Jure nas je nato z Božjo besedo in prošnjami pospremil na pot in nam podelil blagoslov. 20 se nas je odpravilo v temno noč, vendar je veselje nad odločitvijo za peš romanje in dobra volja vseh pripomogla k svetlobi na naši poti. S kar hitrim tempom smo se zagnali v klanec, vendar nam sape za pogovor vseeno ni zmanjkalo. Ob poti vse do Čepovana tokrat nismo mogli računati na kombi podporo, saj je bila cesta do Čepovana zaprta za promet. Zato smo se le enkrat na kratko ustavili, potem pa že pohiteli do vrha hriba in proti Čepovanu, saj se nam je zdelo, da kava že diši :). Nismo se motili, saj je Ksenija na čepovanskem zbirnem prostoru že točila toplo kavo v lončke. Nismo se je branili, sploh ker je za zraven vsakemu pripadala še palačinka. Domišljija in pridnost romarjev res ne pozna meja. Potrebni smo bili tudi prvega konkretnega okrepčila in tako smo se v miru posedli na klopi pod streho in uživali v prvem zaresnem počitku. In še kako se je splačalo. Vmes se je namreč ulilo in že smo vsi na plano jemali dežnike in vetrovke. Nakar smo ugotovili, da nam najbrž Bog daje namig, da si vzamemo nekoliko daljši odmor od planiranega. Tako smo še malo posedeli in glej, dež je prenehal. V dolgo čepovansko dolino smo vstopili z enakomernimi koraki, v strnjeni skupini iz z molitvijo rožnega venca. Lepo je odmevala molitev v tej nočni tišini...
Pot nam je zelo hitro minevala in ko smo zagledali kombi pri odcepu za Lokovec se je že pošteno danilo. Še kratek postanek in v molitvi smo nadaljevali do Grgarja. Na cesti se je že poznalo, da so se ljudje prebudili v nov dan, mi pa smo bili veseli, da smo že s poti uzrli Sveto Goro. V Grgarju nas je spet čakala kava in sladke dobrote, da smo se podkrepili še za zadnji vzpon. Kot je navada, smo ob vznožju vzpona naredili križ, stalni diakon Jure nam je v premislek prebral evangelij tekoče nedelje. Prilika o usmiljenem Samarijanu je dala mnogo iztočnic, ki smo jih nato v tišini premlevali vse do kipa sv. Frančiška na grebenu Svete Gore. Vsako leto znova nas v takem jutru preplavi hvaležnost, da k Svetogorski Mariji še zmoremo romati na tak način. V veselju je sledilo še obvezno fotografiranje pri kipu sv. Frančiška in točno ob osmih smo že stali pri cerkvi na Sveti Gori.
Dovolj časa smo imeli, da smo si še malo odpočili, preden smo ugledali prve cerkljanske so-romarje, ki so na Sveto Goro priromali z avtobusom, avti ali motorji. Uradni jezik na Sveti Gori je bil ta dan Cerkljanščina :). Veseli smo bili eden drugega, našo hvaležnost in prošnje pa smo pri sveti maši prinesli tudi na oltar. S sodelovanjem pri sveti maši smo praznik naše župnije naredili zares lep. Na koru je pod vodstvom Darje Pavšič prepeval združeni zbor več kot 30 pevcev in tako lahko veliko cerkev napolnil z ubranim petjem. Cerkljanski župnik Matej Kobal, vikar Andrej Penko, stalni diakon Jurij Vončina in rektor svetogorske bazilike p. Bogdan Knavs so naša srca ob oltarju napolnili z duhovno hrano. In Bog daj, da bi to okrepčilo znali deliti med vse, ki se nam na Sveti Gori niso mogli pridružiti.
Po sveti maši smo se ustavili še na prijetnem druženju pred cerkvijo. Tudi sonce je ogrelo vzdušje in lepo se je bilo družiti s prijatelji. Hvaležni smo vsem, ki se vsako leto znova potrudijo, da romanje ne zamre. In verjamemo, da prav vztrajnost na različnih področjih krepi našo skupnost.
