Župnijsko romanje na avstrijsko Koroško

V soboto 3. maja smo se zbrali na placu v Cerknem, kjer nas je že čakal Špikov avtobus, ki nas je odpeljal novim doživetjem naproti. Bili smo romarji upanja, ki smo sledili povabilu na romanje na avstrijsko Koroško.

Na pot nas je pospremilo lepo vreme in čeprav smo prevozili veliko kilometrov, je bila vožnja eno samo občudovanje pomladno prebujajoče se narave, lepih in urejenih krajev, skrbno obdelanih polji in vrtov, gozdov, hribov. Na takih poteh se še bolj zavemo, kako lepa je naša domovina in s skupno molitvijo ter  pesmijo smo se povezali z Bogom in med seboj.

Ob vsestranskem klepetanju, smo kar hitro zapeljali na štajersko avtocesto, kar je bil pravi čas za molitev. Izmenično smo zmolili veseli del rožnega venca. Še pred Celjem smo zapustili avtocesto in zapeljali proti severu v smeri Velenja, Slovenj Gradca in Dravograda. Ema Brelih je tokrat imela vlogo turistične vodičke in nam je sproti razlagala naravne in zgodovinske zanimivosti, še posebej okrog Velenja.

V Dravogradu smo se ob Dravi usmerili proti Vuzenici, kjer je bil šest let kaplan Anton Martin Slomšek. Domači župnik gospod Tadej Legnar nas je pričakal pred župniščem in na zanimiv način prikazal veliko delo, ki ga je Slomšek opravil, predvsem na področju dela z mladimi. Tu je napisal znameniti učbenik »Blaže in Nežica v nedeljski šoli«, ki je tudi danes v marsičem še aktualen. Ogledali smo si zelo lepo ohranjeno in dobro vzdrževano spominsko sobo, ki je kar zaživela ob pripovedovanju župnika. Poleg predmetov, pohištva, knjig iz Slomškovega časa, vzbuja zanimanje leseni – vuzeniški strop iz leta 1653, ki je poslikan s številnimi in raznovrstnimi motivi iz vsakdanjega življenja baročne dobe.

Vuzenica je eno najstarejših naselji v Dravski dolini in cerkev sv. Nikolaja so zgradili že v 12. stoletju. Odlikuje jo izredno bogata notranja oprema, saj spada glavni oltar sv. Nikolaja med najlepše oltarje v Sloveniji. Tudi mi smo si jo ogledali ob razlagi g. Tadeja in se ustavili v kratki molitvi.

Po okrepčilu smo nadaljevali našo pot. Preko mejnega prehoda Vič prispemo v Labotsko dolino, najvzhodnejši del Avstrijske Koroške. Tu je Šentandraž, kjer je Slomšek služboval kot kanonik in škof, dokler ni leta 1859 premestil sedež škofije v Maribor.

Pred cerkvijo nas je pričakovala s. Elizabeta (Hermina) Brelih, rojakinja z Bukovega, ki deluje v samostanu karmeličank v vasi Šmihel. Kako prisrčno je bilo srečanje z Bukovci, pa tudi kar nekaj sošolk je bilo med romarji.

Sveto mašo smo imeli v romarski baziliki Loretske Matere Božje, ob lepem petju naših romark. G. Matej je v pridigi spregovoril o svetniškem liku A.M. Slomška, možu globoke in žive vere, ki je zase želel le, da bi spoznal in izpolnil božjo voljo. Zavedal svoje odgovornosti do naroda in do ljudi, ki so mu bili zaupani kot duhovniku in škofu. Naj nam bo Slomšek zgled in priprošnjik, kako v moči vere ravnati v današnjem času.

Bazilika je ena izmed večjih znamenitosti v Šentandražu. Na tem mestu je bila v preteklosti cerkev s samostanom, današnjo so zgradili leta 1860 in ko se je škofija preselila v Maribor, so jo prevzeli jezuiti. To je tudi znana božjepotna cerkev, na levi strani ob vhodu je »kapela milosti« s podobo »črne Marije«.

Nismo imeli časa, da bi se ustavili v Volšpergu, saj je bil naš naslednji cilj Šmihel, majhna vasica blizu mesta, kjer je samostan karmeličank. V prostorih župnijskega doma so nam pripravili res okusno kosilo. Sprehodili smo se še čez vrt in mimo župnijske cerkve, nato je sledil obisk samostana, kjer živi enajst sester karmeličank. Razen s. Elizabete je tu še ena slovenka, s. Doroteja iz Rovt. Tudi v preteklosti, po drugi svetovni vojni, so bile tu tri Slovenke. S sestrami smo se srečali v samostanski kapeli. Vse so bile zelo prijazne, sproščene in radovedne. Skupaj smo zapeli Lepa si lepa roža Marija, saj to pesem znajo v slovenščini tudi sestre, ki sicer ne govorijo slovensko. S.Elizabeta in s.Regina sta »na porti« in imata nekoliko drugačen »delovni dan« kot sestre, ki živijo v klavzuri. Sprejemata obiskovalce, gresta po opravkih v mesto, skrbita za okolico. Imajo zelo lepo urejen vrt. Kar dolg obisk je to bil.

Domov smo se vračali po Avstrijski Koroški, mimo Celovca in pod Karavankami na Gorenjsko in prispeli v Cerkno okrog 20.ure. Bil je to en prelep, globoko doživet dan. Nanj nas bodo še dolgo spominjale sveče, ki smo jih v samostanu dobili za spomin.

Napisali: Katarina in Ema