Romanje na Sveto Goro 2024
23.30 je zagotovo ura, ko nas večina že spi ali pa je vsaj blizu temu. Tej navadi enkrat letno kljubujemo tisti, ki se odločimo za peš romanje na Sv. Goro. V soboto, 13. julija se nas je v Dolenji Trebuši zbralo 10 romarjev z željo, da preko noči prehodimo pot do naše Svetogorske Matere Božje. Vedno je to še lažje, če imamo dobro tehnično podporo in tudi tokrat je bilo tako. Zorka in Janko sta poskrbela, da nam ni manjkalo nič bistvenega, pa tudi nahrbtnike smo lahko brezskrbno odložili v spremljajoč kombi.
Naše romanje smo pričeli z molitvijo in priporočilom za srečno pot. Krajec lune nam ni prav dolgo svetil, zato smo od Dolenje Trebuše navzgor že morali uporabiti luči. Pogovor je bil od začetka bolj živahen potem pa vedno tišji, saj nas je do vrha vzpona že nekoliko zdelala poletna sopara. K sreči smo na polovici klanca že bili deležni podpore iz kombija, kar je naš korak okrepilo. Na vrhu in ob spustu proti čepovanski dolini je postalo bolj sveže in tudi korak je bil lažji. Kaj hitro smo prispeli do gasilskega doma v Čepovanu, kjer je že prijetno dišalo po sveže kuhani kavi. Bili smo dobre volje, čeprav smo vedeli, da je pred nami dooooooolga čepovanska dolina. V tišini noči smo ob enakomernem ritmu hoje zmolili del rožnega venca in se hkrati zahvaljevali, da smo na tako pot – romanje sploh lahko šli. Ob pogovoru nam je čas zelo hitro tekel in okrog pete ure smo se že lahko zazrli v oddaljeno Sveto Goro. Še zadnji spust po cesti v Grgar in že nas je pričakala jutranja kava. Bili smo veseli romarji, hvaležni za vse, kar smo to noč spoznali, slišali, doživeli. Kava nas je poživila in pripravila že za zadnji vzpon. Ob vznožju Svete Gore smo naredili lesen križ. Tempo do vrha je bil počasen, a trden in vztrajen. Prehodili smo to pot v tišini z mislijo na nam bližnje in na vse, ki so se nam priporočili v molitev. Vsak s svojo prošnjo, namenom romanja in odločnostjo smo si podajali križ in bili hvaležni za prehojeno pot. Krasno jutro nas je pričakalo ob kipu sv. Frančiška na koncu grebena Sv. Gore. Nasmejani in zadovoljni smo naredili še spominsko fotografijo ter se počasi odpravili proti cerkvi. Tam smo do desete ure počakali še na ostale romarje iz celotne cerkljanske župnije. Cerkev se je kar lepo napolnila. Sveto mašo je vodil župnik Matej Kobal ob somaševanju vikarja Bogdana Špacapana in patra Bogdana Knavsa ter pomoči stalnega diakona Jurija Vončine. Sveti maši smo se s sodelovanjem lepo priključili tudi laiki z branjem beril ter uvodi in ministriranjem. Na koru je čudovito zadonela pesem združenih cerkljanskih pevskih zborov pod vodstvom pevovodkinje Darje Pavšič ter spremljavo Tadeja Menegattija na orglah. Z litanijami Matere Božje smo sv. mašo tudi slovesno zaključili in se v lepem, ne prevročem vremenu podružili še pred cerkvijo.
Tako romarska noč kot nedeljski dan sta bila blagoslovljena z lepim vremenom in zaključena s hvaležnostjo, da se lahko vsako leto skupaj vračamo k naši Svetogorski priprošnjici.
