Dekanijsko romanje v Assisi (27. – 29. 4. 2024)

Na zgodnje sobotno jutro prav gotovo nobenemu, ki smo pričakovali romanje v Assisi ni bilo težko vstati in počakati avtobus v Spodnji Idriji in Cerknem. Vedeli smo, da nas čakajo trije dnevi polni duha skupnosti, doživetij in osebne rasti ob poteh sv. Frančiščka, sv. Klare in bl. Carla Acutisa. K sreči na tej poti nismo bili prepuščeni sami sebi. Vsebino in ritem našemu romanju je dajala vodička Ditka, duhovno pa nas je skozi bogato pot vodil dekan in spodnjeidrijski župnik Miro. Da mu ni bilo pretežko, je občasno prejel še podporo in spodbudo :) cerkljanskega vikarja Bogdana, za srečno pot skozi dolge kilometre po Italiji pa je poskrbel voznik Franc.

Gora La Verna je bila naša prva končna točka sobotnega dneva. Že pešpot od avtobusnega postajališča skozi gozd do trga pred samostanom nam je dala možnost premišljevanja. Na tem kraju je sv. Frančišek prejel Kristusove rane. Znamenja, ki so današnjemu človeku težko razumljiva ter težka, a hkrati tudi nagovarjajoča. Sv. Frančišek je na tem kraju veliko časa preživel v molitvi in molitev je bila tudi naša osrednja tema tega dneva: kje ima molitev mesto v mojem življenju? V kapeli smo obhajali prvo skupno sveto mašo in tako na najlepši način začeli graditi našo malo skupnost. S sodelovanjem vseh smo pokazali svojo pripravljenost in odprta srca za spodbude in znamenja, ki nagovarjajo. Po sveti maši smo se skupaj sprehodili skozi hodnik, ki v slikah predstavlja glavne dogodke in kraje v življenju sv. Frančiška. Gora La Verna je gozdnata in mogli smo začutiti, kako blizu je bila sv. Frančišku narava in vse, kar je bilo z njo povezano. In lahko smo se vprašali, če znamo biti hvaležni za vse, kar je sv. Frančišek lepo povzel v svoji Sončni pesmi.

Z gore La Verna smo se spustili v Assisi. Imeli smo ravno še dovolj časa, da smo pred večerjo obiskali mogočno cerkev Angelske Matere Božje. Kraj, kjer se znotraj cerkve nahaja Porcijunkula, mala kapelica, kjer je sv. Frančišek največ molil in premišljeval, doživel pa tudi svojo smrt. V pričakovanju 800 letnice smrti sv. Frančiška (l. 2026) je sicer Porcijunkula trenutno v obnavljanju, lahko pa smo za kratek čas vseeno vstopili in se priporočili preprostemu svetniku. Skozi hodnike samostana smo šli še mimo rožnega vrta. Legenda pravi, da se je sv. Frančišek ob hudičevi skušnjavi vrgel med trnjeve vrtnice, ki od tistega časa nimajo več trnja, njihovi listi pa so posejani z rdečimi pikicami, ki so znamenje njegove krvi.

Prvi dan smo ob večerji in res prijetni družbi zaključili v hotelu ter noč namenili počitku in nabiranju moči za naslednji dan.

Nedelja nas je pričakala obsijana s soncem. Po skupnem zajtrku smo se zapeljali do parkirišča pod obzidjem Assisija. Bili smo še dovolj zgodnji, da trga kljub nedelji še ni preplavila množica romarjev. V kripti pod glavno ladjo spodnje cerkve smo najprej obiskali grob sv. Frančiška. Preprost, obokan, svet kraj, kjer smo odprli svoja srca in razmišljali o stavku, ki nam ga je v teh dneh večkrat ponudil dekan Miro: »Popravi mojo Cerkev.« Vsak zase, v tihi molitvi je iskal pomen tega stavka v svojem življenju. V glavni ladji cerkve smo lahko občudovali mogočne poslikave znanih umetnikov, ki so sicer pravo nasprotje skromnega življenje tega svetnika. Mogoče nam je bil namenjen poseben blagoslov, da smo nedeljsko sveto mašo smeli obhajati v kapeli sv. Bonaventure, ki se nahaja znotraj samostana in ni namenjena običajnemu dostopu in ogledom. Ta kapela je v svojih poslikavah zelo preprosta, a polna simbolnega pomena. Sodelovanje pri maši in ubrano petje s Štefkino toplo spodbudo nas je za ta dan še posebej povezalo. »Popravi mojo Cerkev!« Tukaj, zdaj, vsak dan, ti sam. Daj se na razpolago, služi, spodbujaj, delaj. In črpaj moč iz Evharistije, kjer je vir vsega.

Toplo sonce in že krepko dopoldanska ura ja na ulice Assisija zdaj že privabila mnogo romarjev. Zaradi nedeljskih bogoslužij si nismo imeli možnosti ogledati vseh cerkva kakor bi želeli, a lahko smo začutili poseben pomen in svetost teh krajev. Vsaj v mislih.

Skozi ozke, živahne ulice smo se prebijali vedno bolj navzgor in se ustavili pred cerkvijo, kjer je postavljen kip staršev sv. Frančiška. Oče v svoji strogosti in mati v svoji skromnosti ter milini, oba pa na nek način hočeta sv. Frančiščka priklenjenega k sebi. Tu smo se spraševali o svoji navezanosti, o tem, kaj nas omejuje, duši in priklepa v kalupe vsakdanjega življenja. In o tem, kako škodljive in nepotrebne vezi trgati in se tako osvobajati tudi greha. Na kraju, kjer naj bi bil sv. Frančišek rojen, smo se ustavili in zmolili za svoje starše in tiste, ki so nam v življenju blizu in jih imamo za svojo družino. Še višje na hribu smo prispeli do cerkve sv. Rufina, kjer je bil Frančišek krščen. Ob krstnem kamnu smo obnovili svoje krstne obljube z mislimi na vse, ki nas v našem krščanskem življenju spremljajo in podpirajo.

Strmo navzdol po ulicah smo se spustili do cerkve Marije Velike. Že zunanjost da vedeti, da so tukaj posebej dobrodošli mladi in mladi po srcu. Blaženi Carlo Acutis je kristjan današnjega časa, ki je v svojem kratkem 15-letnem življenju v polnosti živel iz Evharistije. Računalniški navdušenec, ki je skozi svoj vsakdan v polnosti pričeval za Kristusa. Pred cerkvijo smo zmolili litanije bl. Carla Acutisa in se nato v tihi molitvi ustavili ob njegovem grobu v cerkvi. Bl. Carlo Acutis je rekel: »Vsi se rodimo kot izvirniki, mnogo pa jih žal umre kot fotokopije.« Kaj jaz naredim, da moje življenje ne bi postalo kopija?

Še ena svetnica daje utrip mestu Assisi. Sv. Klara je sledila zgledu sv. Frančiška in njuni življenji sta bili tesno povezani. Bazilika sv. Klare je mogočna, njen grob pod glavno ladjo pa preprost. Tudi ona se je odrekla skušnjavam tega sveta in želela živeti v preprostosti in posvečenosti. Osvobodila se je spon in živela za Kristusa.

Že v poznem popoldnevu smo spet sedli na avtobus in želeli videti še kraj Rivotorto, kjer se je sv. Frančišek skromno naselil s svojimi prvimi brati v okviru prve redovne skupnosti. Cerkev je trenutno sicer v obnavljanju, a že sam kraj pričuje zase. Marijina pesem v tamkajšnji kapeli in pogled na asiški križ ter razlaga ob njem je v nas prebudila molitev in prošnjo, da bi znali v svojih življenjih iskati preprostost.

Dolgo, sončno popoldne nam je omogočalo, da smo ta dan obiskali tudi cerkev sv. Damijana nekoliko pod Assisijem. Tam je sv. Frančišek prvič slišal besede: »Pojdi in popravi mojo (C)cerkev.« Doživeli smo tudi prijazno srečanje s koroškimi animatorji in njihovim patrom frančiškanom, ki nam je še nekoliko več povedal o tem kraju. Sprehodili smo se po ozkih prostorih, kjer je prebivala in umrla tudi sv. Klara, saj je prav tam ustanovila prvi samostan klaris.

Poln in bogat dan smo zaključili s skupno večerjo.

Na naš zadnji dan smo se odpravili še nekoliko južneje od Assisija, v kraj Grecco. Ta kraj oz. v Frančiškovem času votlina blizu Grecca, je kraj prvih živih jaslic. V vsej skromnosti so sv. Frančišek, njegovi bratje in bližnji prebivalci obhajali sveto noč Jezusovega rojstva. Tudi mi smo pri sveti maši razmišljali, kako je naše rojstvo in naše življenje mogoče vgraditi v življenje Cerkve. Kako je vsak izmed nas pomemben za gradnjo žive Cerkve in kako bi zmogli darovati, včasih tudi skromne talente za skupnost. Vsaka maša in vsaka molitev nam je s sodelovanjem vlila še novih moči. Ob kamnu, kjer so bile postavljene prve žive jaslice smo zapeli pesem Sveta noč in se v srcu zahvalili staršem, ki so rekli DA življenju in nas pospremili na to čudovito pot služenja bližnjemu. Tu smo si ogledali tudi zanimivo razstavo jaslic z vsega sveta.

Napolnjeni z Lučjo svete noči nas je čakala še dolga pot do doma. Kilometri se sicer niso prav nič vlekli. Očitno še nismo bili dovolj utrujeni za trden spanec, saj nas je jasna in glasna beseda vodičke Ditke vedno znova spodbujala k budnosti :). Pot je bila prepletena z razmišljanjem o ponižnosti in kje jo vsak zase lahko najde ali uporabi v svojem življenju. Zgodovina Italije, molitev in petje so se izmenjavali, ni pa manjkalo tudi nekaj močnih pričevalskih vtisov. Tekom romanja in s prilagajanjem drug drugemu smo se hkrati spodbujali k sestrstvu in bratstvu, ki ju je sv. Frančišek tako rad poudarjal. Da bi znali vse slišano in doživeto prenesti v svoje skupnosti!