Peš romanje na Brezje 2013
Spet je tu prva sobota v septembru, ko se po tradiciji zgodi peš romanje na Brezje. Letos je ta sobota prav dan pred Malim šmarnom, praznikom rojstva Device Marije. Lep dan se je obetal, ko smo se navsezgodaj, še v temi, zbrali na Počivalu, okrog 60 nas je bilo, velika večina »stalnih«, precej pa tudi novih. Julče, ki je bil, kot že tolikokrat, naš spremljajoči voznik, je naložil nahrbtnike na prikolico. Zmolili smo očenaš, se priporočili v božje varstvo in krenili na dolgo pot.
Čeprav smo bili prepričani, da smo v zadnjih nekaj letih že določili najboljšo traso, smo letos »našli« še eno izboljšavo – namesto strmega spusta proti Potoku, smo se podali kar po cesti in si bili edini, da je to dobra odločitev. Ugotovili smo, da rekonstrukcija davške ceste še kar dobro napreduje, odprt je tudi nov most v Zalem logu. Prijetna steza mimo romarske cerkvice na Suši, nas je pripeljala do Jesenovca in po skoraj štirih urah hoje smo si pa ja zaslužili prvo malico.
Tako podkrepljeni smo nadaljevali do Železnikov, pa skozi lepo urejeno mesto do križišča za Dražgoše, pa še čez most in začel se je najbolj strm del poti proti Kališam. Mihaela se je že pred dnevi pri prijazni družini Šolar, ki nam leto za letom ponudi prostor za počitek, dogovorila, da so nam skuhali kavo, ponudili še »ta kratkega«. Tu nas je dohitel gospod Zoran in nadaljevali smo proti Lajšam. Dolgo zložno gozdno pot smo si krajšali tudi z molitvijo, na običajnem mestu pa si privoščili kosilo.
Še nekaj čez štiri ure hoje nas je čakalo, tako da pavze niso smele biti dolge, kajti maša v cerkvi na Brezjah naj bi bila ob pol šestih. Pot nas je vodila še čez Jamnik, mimo cerkvice sv. Primoža, pa navzdol skozi gozd mimo Krope na Brezovico in Lipnico, kjer je bil še zadnji postanek. Nadaljevanje skozi Srednjo Dobravo, pa na novo odkrivana steza do Otoč, nato pa po romarski poti »Otoče – Brezje«, ob molitvi do Brezij, kamor smo prispeli petnajst minut čez pet. Gospod Zoran nam je dal pol ure časa, da se pred sv. mašo lahko kolikor toliko uredimo in umirimo. Seveda smo bili precej utrujeni, a ni ga bilo, ki bi jamral. Svetel zgled nam vsem je bil Ermin, ki je z nami oz. v glavnem pred nami, prehodil vso 39,5 km dolgo pot, kljub težkim posledicam nesreče, ki jo je doživel pred nekaj leti. Pri globoko doživeti sv. maši, ob spodbudnih besedah g. Zorana, smo pred Marijo položili vse naše prošnje in zahvale, tudi zahvalo za srečno prehojeno pot.
