Medžupnijsko romanje na sv. Višarje 2013

Letošnje enodnevno medžupnijsko romanje ob začetku pastoralnega leta je bilo prav posebno: v zahvalo in priprošnjo višarski Materi Božji se nas je v soboto, na zadnji avgustovski dan, iz vseh župnij zbralo kar za 4 avtobuse. Prvi je krenil ob peti uri zjutraj za vse tiste, ki so se na sv. Višarje odločili poromati peš iz Trbiža, vsi ostali pa dobro uro kasneje za vse, ki so se na Višarje odpravili z gondolsko žičnico. Gospod nas je blagoslovil z idealnim vremenom za hojo, tako da razen nad vztrajnim klancem vseskozi do višarske cerkve, skoraj nismo imeli nad čim tarnati . Skupaj z župnikom Zoranom smo se že na začetku poti priporočili za lep dan, ki naj nas v prijetnem druženju in z mnogo dobre volje opogumlja za različne napore vsakdana. Po dveh urah in pol grizenja v hrib, se nam je ob križu nad višarsko cerkvijo ponudil prelep pogled na svetišče in okoliške vršace. Ob enajsti uri sta župnik Zoran in kaplan Gašper darovala sveto mašo, romarji iz vseh avtobusov pa smo dodobra napolnili cerkev in prepevali v čast višarski Materi Božji. Imeli smo se čemu zahvaljevati in česa prositi: za nami je bogato leto z največjo pridobitvijo – novim župniščem, pred nami pa novo pastoralno leto, kjer se bomo za ta dar lahko zahvaljevali s predanim in vestnim sodelovanjem v različnih skupinah, ki bodo te prostore lahko koristile. Tudi za modrost in pridnost v šolskih klopeh smo prosili, saj so naši otroci še kako željni dobre in kvalitetne vzgoje v vseh ozirih.

S hvaležnostjo v srcih smo se okrog ene ure vsi skupaj z gondolo vračali v dolino, od koder so nas šoferji avtobusov popeljali proti rezijanski dolini. Zanimive narečne značilnosti in krajevno zgodovino so nam po rezijanskih vaseh predstavili krajevni vodiči in kar nekaj pozornosti je bilo potrebne, da smo delček rezijanskega narečja uspeli razumeti. A kljub različnosti smo lahko začutili, da nas združuje trud za dobro vzgojo in pristna ljubezen do domovine in slovenskega jezika. Gostoljubnost in prizadevnost ljudi v tej dolini nas lahko opogumlja tudi za vztrajno delovanje v našem, lokalnem okolju.

Okrog devete ure zvečer smo se varno vrnili domov. Prijetno utrujeni, a podkrepljeni z dejstvom, da bo le sodelovanje vseh župnij in zavedanje o močni skupnosti prineslo pravi blagoslov našemu delu v tem pastoralnem letu.