Miklavž v Otaležu 2012

Ni ga lepšega praznika za otroke, kot kadar se na obisk napove sv. Miklavž. V Otaležu smo ga letos pričakali v nedeljo, 2. decembra ob petih popoldne. V otaleškem župnišču se je navkljub zimski snežni idili zbralo okrog 35 otrok, ki so za vsak slučaj s sabo pripeljali še svoje starše. Nikoli se ne ve, kdaj bi jim lahko prišli prav .

Otroško-mladinski pevski zborček je najprej zapel pesmico o dogajanju v nebesih. Potem je vse utihnilo, a Miklavža še kar ni bilo videti, niti slišati. Pa smo se odločili, da ga pokličemo. Najprej nekoliko bolj potiho, ampak ker je Miklavž že star, smo se drugič zeloooooo potrudili in ga poklicali kar najbolj na glas kar se je dalo. Sprva nič, potem pa smo nekaj zaslišali... Vrata so se odprla in skoznja se je s polnim košem daril komaj prebil sveti Miklavž. Prav lepo nas je pozdravil, pomagali smo mu sneti koš, da se je lahko, utrujen od dolge poti, usedel. Zborček je zapel še eno pesmico in tako smo mu povedali, da smo hvaležni, da je prišel. Odprl je svojo debelo knjigo, malo pogledal, kateri vsi otroci so bili pridni in skupaj smo zmolili molitvico Sveti angel. Bil je nekoliko žalosten, da mu angelčki niso delali družbe. Menda so bili tako prehlajeni, da tistega dneva niso upali na pot. Parkeljni pa so baje letos izgubili rožičke in jih je bilo sram, da bi se sploh pokazali . Ampak otroci jih niso prav nič pogrešali. Z velikimi zvedavimi očmi so prihajali k Miklavžu, ki je prav za vsakega imel darilo. Najbolj pridni otroci so mu narisali tudi prisrčne risbice, ki jih je Miklavž skrbno pogledal in pospravil. Prav hitro je nastal v sobi živahen direndaj, od katerega pa se je Miklavž spričo naporne in dolge poti kmalu poslovil. Da pa bi mu povedali, kako zelo radi ga imamo, smo vsi skupaj v slovo zapeli še »Miklavža imamo radi!«. In to kar dve kitici, ki sta se glasno razlegali prav iz vseh otroških ust.