Peš romanje na Brezje 2012
Prva sobota v septembru je že dolgo, tam od leta 2000 namenjena romanju k Mariji Pomagaj na Brezje, peš ali pa z avtobusom. Nekaj posebnega je seveda premagati pot do Brezij, ki je dolga približno 11 ur, peš.
Zbrali smo se ob pol šestih zjutraj na Počivalu, velikem parkirišču smučarskega centra. V temi, rahlem dežju smo se spraševali kdo je prišel in kdo ni. Ni bilo vseh, ki so se prijavili, a vseeno nas je okrog 50. Bukovski župnik Marjan nam je zaželel »Pojdimo v Božjem imenu!« in smo šli.
Komando je prevzel Franci, za krotitev prehitrih pa je skrbela Katarina. Najprej po cesti do peskokopa tam pod Blegošem in nato navzdol po dolini proti Potoku. Medtem se je zdanilo in dež je ponehal. Zaradi gradbišča v Davči je prvi počitek ob križišču z davško cesto odpadel. Kot običajno smo cesto kmalu zapustili, udobna steza nas je vodila mimo prelepe Marijine cerkvice v Suši do Jesenovca, kjer nas je že čakal Julče z našimi nahrbtniki. Še malo, pa smo spet stopili na asfalt na začetku Železnikov. Dolgi so ti Železniki, a po katastrofi, ki so jih doživeli ob poplavi leta 2007, kažejo povsem spremenjeno podobo, zelo lepo urejeno mesto je to. Ob križišču za Dražgoše smo zaustavili korak, da smo počakali na g. Boštjana in še nekaj romarjev.
A potem je šlo zares, steza se je iznad zadnjih hiš pognala strmo navzgor, smerokaz je kazal na Kališe. In na Kališ nam je že od daleč zadišala kava. Ivanka in Tone, ki sta bila pobudnika tega romanja, pa zaradi zdravstvenih težav letos nista hodila peš, sta nam postregla, ne samo s kavo, tudi s pecivom in predvsem s toplo besedo. Prijazni domačini so nam postavili mizo in klopi pod streho in priložili še steklenico s protiprehladno kapljico, na razpolago je bilo tudi stranišče v hiši. Po že večkrat prehojenih poteh smo nadaljevali proti Lajšam, vmes smo seveda tudi molili.
Pri Podblici smo, kot običajno, imeli večji postanek za kosilo. Zanimivo, kaj vse nosijo romarji s sabo, ne samo sendviče in sadje, tudi juho in makarone. Le malo časa smo hodil po cesti. Res je ta pot dobro naštudirana. Za sabo smo pustili tudi cerkvico Sv. Primoža, in se po stezi skozi gozd spustili do Brezovice in Lipnice. Tudi tu je bil počitek krajši, ker so bila na razpolago le stojišča, trava pod macesni je bila namreč preveč mokra. A šlo je kar hitro, čez Srednjo Dobravo, po nekoliko zavitih poteh do Otoč, pa čez Savo in že smo pri Posavcu, kjer nam Julče da v varstvo romarski križ. Ob molitvi smo se bližali Brezjam, vsi dobro razpoloženi, prav nihče ni tarnal, da je bilo težko. Skupaj smo se napotili do Marijine kapele, šele nato smo poskrbeli za ostale stvari. Medtem je pripeljal cerkljanske romarje tudi avtobus. Imeli smo dovolj časa do 6. ure, ko je g. Boštjan ob somaševanju g. Marjana v baziliki daroval sv. mašo, ob dobrem sodelovanju romarjev z branjem in petjem. Globoko doživeto je bilo to romanje.
