Medžupnijsko romanje v Zaplaz
Letošnje enodnevno medžupnijsko romanje nas je peljalo v dolenjske konce. V soboto, 18. avgusta 2012, sta dva avtobusa od šestih zjutraj pobirala romarje po naših župnijah. Po poljanski dolini, skozi Medvode in po južnem obrobju Ljubljane ter do Stične, kjer smo naredili prvi postanek za oglede.
Sprejeli sta nas dve prijazni vodički, ki sta nas popeljali skozi stiški muzej, križne hodnike in cerkev. Zanimiva razlaga o zgodovini, življenju cistercijanov in njihovem dolgoletnem delovanju v Stični nam je slikovito približala utrip tega duhovnega in zgodovinskega središča. Pot smo iz Stične nadaljevali proti romarskemu središču novomeške škofije. Hrib, na katerem stoji cerkev na Zaplazu, je v vročem avgustovskem dnevu gostil že avtobus romarjev iz Ajdovščine, katerim smo se pridružili pri sveti maši. S skupnim sodelovanjem in petjem ter nagovorom domačega župnika Marka Japlja, smo še obogatili obisk pri Mariji Pomočnici. Med nagovorom in razlago smo pozorno opazovali mozaik p. Marka Ivana Rupnika, ki slikovito predstavlja Jezusa, bl. Alojzija Grozdeta, Janeza Krstnika, Marijo in žensko, ki pooseblja vsakega izmed nas, ki smo poklicani da posnemamo svetost in spodbujamo druge na tej poti. Relikvije bl. Alojzija Grozdeta v notranjosti stranskega oltarja ter sveče vseh slovenskih škofij, pa nas vse vernike povezujejo v eno družino.
Po sv. maši smo v veliki senci pred cerkvijo poskrbeli tudi za polne želodce, saj se je malica iz popotne torbe že prav prilegla. Z lepega hriba na 544 m nadmorske višine smo se spustili nazaj v dolino in se po nekaj kilometrih vijuganja pripeljali do čudovite gotske cerkve v Šentrupertu. Župnijo upravlja salezijanska skupnost in domači župnik nam je povedal nekaj o zgodovini in nastanku tega kraja. Veličina cerkve nas je navdušila in tudi pesem je znotraj mogočne cerkve odmevala še močneje.
Prevzeti od bogate podobe in velikosti tega svetišča smo se odpravili naprej proti Mirni Peči, kjer so nas pričakale sestre karmeličanke. Znotraj svoje kapele, kamor smo se uspeli stisniti prav vsi, nas je pričakala skromnost in mirnost tega kontemplativnega reda. Sestre so nam z odprtimi srci in veseljem, ki smo ga čutili v njihovem glasu, razložile nastanek reda in življenje v njihovi skupnosti. S svojo molitvijo vsak dan podpirajo neštete namene, ki jim jih priporočijo različni ljudje. Skupna pesem nas je kljub fizični razdeljenosti v prostoru kapele povezala v eno skupnost, s prošnjo k Materi Božji.
Duhovno še bolj obogateni smo se iz gostoljubnosti karmeličank podali mimo Novega mesta proti našemu zadnjemu cilju, Žužemberku. Med in po drugi svetovni vojni na različne načine preizkušeni rodovi, so svojo vero izpričali tudi z gradnjo nove cerkve na hribu. Po besedah domačega župnika prav ta cerkev in pa številni duhovni poklici iz njihovega okoliša izpričujejo bogate sadove trpljenja predhodnih rodov. Tu smo zmolili Litanije Matere Božje in jo počastili tudi s petjem.
Dolenjski konec smo zapustili polni novih, lepih vtisov o krajih in ljudeh. Domov pa smo se vračali s pesmijo na ustih in hvaležnostjo v srcih.
