Nobena ura ni prezgodnja, če je namen trden in cilj jasen. Tako smo razmišljali romarji, ki smo se v soboto, 3. septembra ob 5:30 zjutraj, zbrali na parkirišču pod smučiščem Cerkno, da bi že enajstič peš poromali k brezjanski Materi Božji.Več kot 60 se nas je še v temi zbralo in z blagoslovom cerkljanskega župnika Zorana za srečno pot, smo se podali po cesti v smeri Blegoša. Sprva še nekoliko zaspano, a s prebujanjem dneva je tudi naš tempo postajal živahnejši. Sonce je čudovito osvetlilo okolico in čist pogled je segel do Triglava.

Brez spremstva enega samega oblačka na nebu, smo se po makadamskih poteh, stezicah, po gozdu in travnikih počasi bližali Železnikom. Vmesni postanki so nas opominjali, da moramo poskrbeti tudi, da nam ne zmanjka fizične moči. V Železnikih smo okrog enajstih pred prvim večjim vzponom zamenjali duhovno vodstvo €“ župnik Zoran je odhitel popoldanskim obveznostim naproti, kaplan Boštjan pa je s svežimi močmi dal zagon za nadaljevanje poti. V strmem vzponu smo bili hvaležni, da nas je večino časa gozd obdajal s prijetno senco. Kljub temu smo pri prvi kmetiji na vrhu zadovoljno posedli okrog miz, ki so nam jih prijazno odstopili domačini. Ko nas je dohitela sapa smo pot nadaljevali in občudovali lepo naravo, razglede in pridne kmete, ki so na poljih pobirali svoje pridelke. V molitvi rožnega venca smo se spomnili vseh tistih, ki se nam niso mogli pridružiti, nosili pa smo jih v svojih srcih.

Na razcepu cest za Dražgoše in Kropo sta nas spet počakala naša šoferja Jožeta, ki sta skrbela za to, da nam ni bilo treba nositi nahrbtnikov, poleg tega pa sta skrivala še nekaj sladkih presenečenj. Zaloga vode v njihovih vozilih nas je osvežila in kaj kmalu na poti naprej se nam je najprej odprl pogled na prelepo cerkvico na Jamniku, nato pa smo v daljavi že zagledali naš cilj. Opogumljeni nad dejstvom, da je ta cilj že otipljiv, smo se po gozdu počasi spuščali v dolino. Na zadnjem postanku, na parkirišču nekaj kilometrov pred Brezjami, je bilo že opaziti in občutiti utrujene noge, vendar pa so bili hkrati s tem tudi nasmeški na obrazih vedno večji.

Romarski križ je v zadnjem delu poti potoval od romarja do romarja, sprva v tišini, nato pa v molitvi so se naše želje zlivale v eno samo prošnjo k brezjanski Mariji. Točno po dvanajstih urah smo z radostjo v srcu v baziliki najprej vsi skupaj pozdravili Marijo, nato pa se zunaj cerkve srečali še z vsemi romarji iz naših župnij, ki so se na Brezje pripeljali z avtobusom. Novomašnik ljubljanske nadškofije, g. Gašper Kočan, nam je pred cerkvijo podelil novomašni blagoslov in nam zaželel srečno pot tudi nazaj domov.

Prelep dan smo zaključili s sveto mašo, pri kateri se je vsak po svoje zahvalil in pred Marijo prinesel vse, zaradi česar se je na romanje podal. Različnih starosti, iz različnih župnij, z različnimi poklici in razmišljanji, a v enem duhu smo na oltar položili mnogotere prošnje. Tako kot smo ta dan premagovali vzpone in strme spuste, štrleče drevesne korenine in trde asfaltne poti, se nam tudi v življenju vsak dan na pot postavijo take in drugačne ovire. A z zaupanjem in pomočjo tistih, ki nas na vsakdanjih poteh spremljajo, zmoremo premagati vse, če so naše odločitve trdne. Z božjim blagoslovom je bil naš dan popoln.

Za vse tiste, ki se nam niso mogli pridružiti, smo v objektiv ujeli nekaj trenutkov romarskega dne. O našem romanju so se pozanimali tudi na Brezjah.