VELIKO NOČ PRAZNUJMO, ALELUJA... Kaj je manjkalo ženam, ki so zgodaj zjutraj, še v temi, šle h grobu? Nesle so vse, kar bi nesle h grobu komurkoli, ki so ga imele rade. A ko so šle k Jezusovemu grobu, jim je manjkal spomin. Pozabile so, da je Jezus obljubil, da bo vstal od mrtvih. Zgodovinski spomin je pomemben tudi za našo vero. Brez spomina na velika Božja dela se bodo tudi nam v srcu zbujali dvomi. Zato nas vigilija spominja na bistvene dogodke: Najprej, Bog je ustvaril svet in človeka. Nismo nastali kar tako, Bog nas je hotel. Izraelcem po Mojzesu celo pove: »Če boste spolnjevali moje zapovedi, bom vaš Bog in vi boste moje ljudstvo.« Kakšna sreča, da smo last Boga, ki je Ljubezen. Potem nas Božja beseda spomni, kako je Bog rešil Izraelce iz Egipta. S svojimi lastnimi močmi niso mogli iziti v svobodo. A močna Božja roka je mogla odpreti morje pred njihovimi očmi, da so po suhem šli v svobodo. Kolikokrat se tudi sami znajdemo v lastni »egiptovski« sužnosti svojih strasti, greha, razrahljanih medčloveških odnosov, bolezni, brezposelnosti. Radi bi sami rešili svojo situacijo. A ne gre. Bog je tisti, ki z močno roko rešuje naše situacije. In še tretje, Bog od Abrahama pričakuje, da mu daruje svojega sina. Tu se postavi vprašanje: ali zares verjamemo v Kristusovo vstajenje? Gre namreč za jasno vprašanje: ali sem že kaj žrtvoval zaradi vere v Jezusa? Morda moram žrtvovati svoj čas za molitev, morda čas za bližnjega. Morda moram žrtvovati svoje udobje, svoj greh, nekaj svojega imetja. Gotovo je eno: vsakdo mora kaj žrtvovati in le vera v živega Boga to zmore. A žrtvovanje ni zato, da bi bili zagrenjeni, ampak zato, ker nam Bog vedno obilno vrača, kakor Abrahamu sina. Ko v letu vere praznujemo Kristusovo vstajenje, vsem želim, da bi v sebi budili spomin na velika Božja dela. Kdor živi iz spomina, nosi v sebi upanje. Naše upanje pa ni pribito na križ, ampak je vstalo iz groba in živi. Jezus je prehodil pot od dvorane zadnje večerje do Kalvarije, po vstajenju pa se vrača nazaj v dvorano zadnje večerje. Tam se še tisto nedeljo sreča z apostoli in jim podeli velikonočni dar: Mir vam bodi! Jezus se vsako nedeljo »vrača« v dvorano zadnje večerje po naših cerkvah, odprimo svoja srca za njegov velikonočni dar, ki ga deli vsako nedeljo. Zoran VELIKI ČETRTEK Dvorana zadnje večerje, obložena miza, spomin na rešitev iz Egipta, tradicija Judov! Nato Jezusovo čustvo: srčno sem želel z vami jesti to velikonočno jagnje! Čustvo, ki ga Jezus nosi še danes v svojem srcu in ga budi vsak dan, vsako nedeljo. In nato dva stebra: evharistija in duhovništvo. Evharistija: kristjan se hrani z Gospodovim telesom, ker se zaveda, da je popotnik skozi to življenje. In popotnik potrebuje hrano. Kristjan je popotnik, ki je namenjen v večno življenje in evharistija je predokus večnosti. Pravo obhajanje evharistije gradi osebno vero in vero skupnosti, ker drži kristjane »s prepasanimi ledji, sandali na nogah in palico v roki«, torej s stalnim exodusom – izhodom iz vsega, kar ga v tem svetu oddaljuje od  Boga.  S svojim vsakdanjim obhajanjem evharistije nam ta preprečuje, da bi se udobno naselili v tem svetu, to bi bila Cerkev, ki spi. Svet pa potrebuje budno Cerkev, tisto, ki je na poti. Cerkev je prav po evharistiji kraj, v katerem je moč izkusiti prisotnost Duha in človek lahko zazna: Zares, Bog je med nami. Duhovništvo: Duhovnik je človek, ki kaže na Boga z oznanjevanjem, z vodenjem bogoslužja, s pričevanjem lastnega življenja. Ko živimo v času, ki je podvrženo malikovanju bogastva, udobja, oblasti, je duhovnik postavljen v svet zato, da kaže na Boga, ki je pravo bogastvo, ki edini ima vso oblast, ki se ne sprijazni z udobjem, ampak sprejme nase učlovečenje in trpljenje. Duhovnik je človek sredništva med skrivnostjo Boga ter dramo sveta: včasih z neomajno Abrahamovo vero, včasih s solidarno vero Mojzesa, ranjenega z dvojno gluhostjo: z Božjo, ki se zdi, da ne posluša in z gluhostjo ljudstva, ki noče poslušati. Zato je duhovnik človek molitve. Po molitvi se srečuje z ljudmi, ki jih je ta dan že srečal in njihove zgodbe prinaša pred Boga, v molitvi se srečuje s tistimi, ki bi jih rad srečal, v molitvi se srečuje s tistimi, ki jih nikoli ne vidi. Na ta način duhovnik vsak dan umiva noge svojemu ljudstvu! Na današnji veliki četrtek, ki je dan evharistije in duhovništva, sem hvaležen vsem, ki svoje življenje doživljate kot potovanje in se zato redno udeležujete svete evharistije. Hvaležen sem vsem, ki molite za nove duhovne poklice in v ta namen darujete svete maše, hvaležen sem vsem, ki molite za svoje duhovnike. Hvaležen sem vsem, ki naju z g. kaplanom ne presojate le kot človeka, ampak v nama gledate srednika med Bogom in ljudmi. Zoran 6. POSTNA NEDELJA Moja predstava idilične pokrajine: žuboreč potoček z mostičkom, veliko rodovitnega drevja, prijazni ljudje in toplo sončno vreme. Če dobro pomislim, to pravzaprav imam. Niso sanje in ni nekaj nedosegljivega. Dolina Idrijce, mostovi do Masor, prijazni ljudje v mojem vsakdanu, sončni žarki, ki nas počasi zbujajo iz zimskega primeža. Narava se bo prebudila in se odela v sveže, barvite odtenke. In vsako drevo bo dalo svoj sad. Ob svojem času. Kakor mi ljudje. Za svoje življenje potrebujemo živost, iskrivost. Potrebujemo ovire in potrebujemo mostove, da ovire premagujemo ter pridemo do Človeka. Spotikamo se tudi ob kamne, ki jih lahko uporabimo kot orožje, ampak tudi kot gradbeni material, s katerim tlakujemo pot, da bo lepša. In ko zmoremo videti priložnosti v življenju, ki jih lahko izkoriščamo v dobre namene, takrat začnemo dajati svoje sadove. Če smo v preteklih postnih tednih zmogli izkoristiti priložnosti, ki smo jih v naših župnijah imeli za osebno rast in spoved, potem smo preskočili eno oviro. Tisto, ki bo v nas prebudila Človeka. Človeka, ki bo pravičen in bo delal dobra dela. Ki ne bo obsojal. Ki bo zgled. In sadovi bodo dobri in okusni. Že danes. B. Simbol 5. postne nedelje: KAMEN, ki ga človek ne bo vrgel, saj je premagal ovire 5. POSTNA NEDELJA Ko je Jezus ostal sam z ženo, ki so mu jo pripeljali, ji je namenil besede, "Tudi jaz te ne obsojam." Ali niso to besede, ki ozdravljajo? Nato pa ji je z "Pojdi in ne greši več!", naložil nalogo da spremeni svoj način življenja. Vedno, ko Jezus od nas nekaj zahteva, nam za uresničitev tega da tudi potrebnih moči in milosti. Besede, ki jih je izrekel ženi, namenja tudi vsem nam, tako meni kot tebi. Z odpuščanjem naših grehov nas osvobodi in napravi prostor za prejem novih milosti. SPODBUDA ZA DOMA: V tem postnem tednu bomo molili peto desetko rožnega venca: ki je za nas križan bil. Namenimo jo za našega papeža Frančiška, da bo s svojim lepim značajem, modrostjo in skromnostjo pogumno nosil križ vodenja Cerkve, ki mu je zaupan. Jezus je živel kot človek in našo naravo do potankosti pozna. Ve, da se nam je težko upirati skušnjavam. Prav zato nam ponuja svojo pomoč ali bolje rečeno, kar samega sebe. Današnji evangelij je danes še kako aktualen. Najbrž se je nam vsem že kdaj pripetilo, da so drugi več vedeli o nas, kakor pa mi sami o sebi. Tako enostavno je opravljati ali celo blatiti ime nekoga drugega. Kaj ko bi soseda namesto, da ga opravljamo, izročili Jezusu. Vzelo nam bo manj časa, rezultati pa bodo presenetljivi. Naši odnosi bodo postajali toplejši. Česar pa si vsi želimo, kajne? T. Simbol 4. postne nedelje: ČLOVEK, ki z odločitvijo za spoved premaguje ovire 4. POSTNA NEDELJA Vse, kar je moje, je tvoje (Lk 15,31) Dva sinova v priliki predstavljata dve vrsti grešnikov. Prvi so tisti ki grešijo (se jezijo, pijejo, se pretepajo, ubijajo…) in gredo od »doma«. Obstaja pa še ena skupina grešnikov, ki ostajajo »doma« in so prepričani, da niso takšni, ki verjamejo, da so pravični, ki v srcu ne izkušajo življenjske potrebe, da bi se spreobrnili. V priliki o izgubljenem sinu nam Jezus pokaže, da je spreobrnjenje ključ za razumevanje življenja. Če se ne bomo spreobrnili, bomo ostali sužnji in to je spoznal tudi izgubljeni sin v najbolj obupnem trenutku svobodno izbranega izgnanstva: »Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote« (Lk 15,17). Vedel je, da se mora vrniti. Edina možna pot domov je bila pot ponižnosti, obžalovanja in spreobrnjenja. S takim srcem se je vrnil nazaj v očetovo hišo – in bil z veseljem sprejet. Oče ga je sprejel kot sina, kar je tudi bil. Starejši sin tega ni razumel, kajti njegova težava je bila v tem, da nikoli ni prosil. Oče mu je celo zagotovil: »Vse kar je moje, je tvoje.« Vse! In vendar je starejši sin, ki je bil vpet v dolžnosti, služenje in pokorščino, spregledal najpomembnejše: velikodušno izkazovanje ljubezni brez zadržkov. S tako ljubeznijo nas Bog Oče zasipa vsak dan. Samo sprejeti jo moramo. Taka ljubezen je ustvarila nebesa in zemljo ter nas postavila, da gospodujemo stvarstvu. Darovala je edinorojenega Sina za nas. Še vedno odpušča in vedno znova odpušča. SPODBUDA ZA DOMA: Vsak dan ta teden in seveda pred spovedjo zmolimo tole molitev: »Oče, nimam vedno občutka, da je tvoja razsipna ljubezen namenjena meni. Pomagaj mi rasti v zaupanju in zavesti, da me boš velikodušno uslišal, ko te bom prosil. To te prosim po Kristusu našem Gospodu. Amen. Prosimo ta teden Očeta za naše spreobrnjenje, za dobro pripravo na spoved. Prosimo ga za nekaj pred čemer imamo mogoče celo strah; pred tem, da bi se resnično spreobrnili. Pojdimo k spovedi z namenom, da se obtožimo za stvari, ki v našem življenju niso dobre. Tudi mlajši sin iz prilike se je obtožil za stvari, ki jih je »zavozil«, ni se očetu opravičeval, zakaj je to storil. Ravno zaradi tega ga je oče tako velikodušno sprejel. Oče nas ima rad. Veseli se nas ter nam želi nedvoumno in razsipno izkazati ljubezen. Ko je starejši brat godrnjal, da nikoli ni imel praznovanja, je oče razširil roke in odprl srce ter dejal: »Vse je tvoje.« Tako neskončno nas ljubi naš nebeški Oče. Zaupajmo njegovi ljubezni. Razmislimo: Kdaj v svojem življenju sem iskreno čutil kesanje? Ali sem se ob kesanju obrnil iz zgrešene poti in se obrnil na Boga? Kako gledam na ljudi, ki so očitno zgrešili, pa se sedaj kesajo? Ali jih lahko prepoznam in ponovno vzljubim kot svoje brate in sestre? Jure Simbol 3. postne nedelje: SUHO DREVO kot nerodovitna smokva 3. POSTNA NEDELJA Poklicanost v življenje je sad Očetove ljubezni. Človek začne živeti, ker ga Bog ljubi, misli nanj in ga želi. Zaradi ljubezni, ki je človeka ustvarila, se nihče ne more čutiti nezaželenega. Poklican je, da odgovori na načrt, ki ga je Bog predvidel ravno zanj. Bog nas v življenje pokliče kot moške ali ženske, kliče nas v družine, v očetovstvo in materinstvo, preko različnih poklicev v služenje širši skupnosti. Osebno srečanje in srečevanje s Kristusom omogoča, da odkrivamo in poglabljamo našo poklicanost in poslanstvo. V srečanju z Jezusom želimo biti tudi z drugimi verujočimi brati in sestrami, zato osebna vera kliče po živem občestvu. Osebna vera je Božji dar, ki nas spremeni od znotraj na način, da posledično spremenimo tudi odnose do bližnjih in se trudimo za skupno dobro v širši skupnosti. Iz osebnega prepričanja sledi odločitev, da bo verska zavest postala temeljno in najpomembnejše vodilo in vrednota našega življenja. Jezus tedaj v polnosti postane naša Pot, Resnica in Življenje. Današnja Jezusova prispodoba s smokvinim drevesom, ki ima kljub popolni oskrbi polno praznih vej, ima namen, da premislimo svoje življenje kot odgovor na božjo dobroto in našo poklicanost. Zlo nerodovitne smokve je, da samo prejema in ničesar ne daje. Da ima vse od drugih, drugi pa od nje nič. Poiskati moramo suhe veje in načine kako bodo v čim krajšem času obrodile. Prav šibka osebna vera je razlog, da hitro postanemo verniki, ki si vero oblikujemo po svoje, verniki, ki imamo župnijo za občasni servis za obrede in družinska praznovanja. Po svoje si določamo merila za prejemanje zakramentov in za občutek mirne vesti kdaj pa kdaj naredimo kakšno dobro delo. Prizadevanje drugih za skupno dobro sprejemamo kot samo po sebi umevno. Če nimamo osebne vere, zanemarjamo občestvo, se ne držimo obljub, ne moremo prepoznati darov, preveč zaupamo materialni moči, iščemo svojo korist in ugled… Postni čas gre prav v temeljni odnos: naš odnos do Jezusa, ki nas je vzljubil in za nas dal sam sebe. In odgovor ko naj bi vsak od nas začutil ta trenutek življenja in zgodovine, to krizo vrednot in družbe, to krizo človeštva kot klic od Boga. Bomo stali križem rok? Se bomo zaprli v svoj svet službe, hobijev in stanovanja? Ali pa bomo sprejeli izziv: Gospodovo prošnjo. »Daj mi piti!« Gospod nas potrebuje! Vsakega. Tudi tebe. In skupaj s tabo, mano, nami, želi odreševati ljudi, med katere nas je postavil. Prav našo župnijo. SPODBUDA ZA DOMA: V tem tednu bomo molili tretjo desetko žalostnega dela: KI JE ZA NAS S TRNJEM KRONAN BIL. Prosimo Jezusa, da bi naša vera obrodila sadove v vsakdanjem življenju. Gospod, pomagaj mi odkriti tisti dar (petje, molitev, branje božje besede, streženje, čiščenje, krašenje, pomoč…), s katerim si me obdaroval in daj mi moči in poguma, da ga z vztrajnim sodelovanjem in razpoložljivostjo vgradim v delovanje našega župnijskega občestva. Gospod, prosim te, pomagaj mi, da ne bom kot nerodovitna smokva, o kateri govori današnji evangelij. Prosim te, pomagaj mi, da prisluhnem tvojemu glasu in se mu pustim voditi. Tako bom lahko v življenju obrodil obilen sad in izpolnil poslanstvo, ki si mi ga namenil. (ar) Simbol 2. postne nedelje: MOST kot pot k spreminjanju 2. POSTNA NEDELJA V današnjem Lukovem evangeliju beremo, da je Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in Janeza ter šel na goro molit. Med molitvijo se je videz njegovega obličja spremenil in njegova oblačila so belo sijala, iz neba pa se je zaslišal glas: "Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte." Prizor na gori, o katerem nam govori evangelij, prikazuje veličastvo Jezusa Kristusa in napoveduje njegov prihod v slavi vstajenja. Postni čas tudi nas vabi, da se pustimo popeljati Gospodu na goro spremenjenja, kjer se lahko naužijemo njegovega veličastva. Ponujajo se nam številne poti in vsakdo izmed nas si lahko izbere svojo. SPODBUDA ZA DOMA: V tednu pred nami molimo drugo desetko žalostnega dela rožnega venca, KI JE ZA NAS BIČAN BIL, in prosimo Gospoda za voljo, da bi vztrajali na poteh lastnega spreminjanja. Vabljeni smo na pot dobrote in usmiljenja – pot na kateri skušajmo po svojih močeh pomagati tistim, ki nas potrebujejo. Postni čas nas vabi na pot ljubezni in spoštovanja – potrudimo se razumeti svoje bližnje in v njih iščimo kar je dobro. Spremenjenje na gori se je zgodilo med molitvijo in tudi mi smo povabljeni na pot molitve in premišljevanja božje besede. Gospod nas ima rad, zato nas vabi na pot odpuščanja in sprave – v postnem času smo še posebej povabljeni, da se spravimo s seboj, med seboj in z Bogom ter se udeležimo zakramenta svete spovedi. L. Simbol 1. postne nedelje: REKA kot ovira 1. POSTNA NEDELJA Davno so že bile izrečene tiste Jezusove besede: »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle.« Morda boste pomislili, da to pa z današnjim evangelijem nima kakšne zveze. Hočem samo povedati, da po vsem tem času tudi skušnjave niso prešle, lahko, da jih je samo še več in smo jih drugače poimenovali. Samo pomislite kaj nam danes vse pride prav za izgovor, da izostanemo od nedeljske maše. Kako težko je vstati iz toplih postelj, ko MORAMO iti v mrzle cerkve namesto, da bi bili ponosni, da LAHKO gremo v hišo svojega Očeta. Verjemite, da je težko razložiti zakaj greš vsako nedeljo k sveti maši nekomu, ki se mu to zdi čista izguba časa in brez zveze, ker »se itak leto za letom posluša iste zgodbe in se ne pove nič novega«. Skratka, živi dolgčas v tem današnjem času, ko se mora neprestano kaj dogajati. Evo, pa je spet skušnjavec na delu. Mi moramo takemu razmišljanju reči odločni NE. Potem pa so tu še skušnjave našega vsakdana, ki se imenujejo oglasi. Saj veste tisto, da pišite na 38…in povedali nam bodo vse o naši prihodnosti. Kot kristjani moramo torej opustiti nezdravo radovednost glede naše prihodnosti. Vsakodnevne skušnjave bomo najlaže premagali z redno molitvijo, redno spovedjo in rednim obhajilom. Zaupati moramo božji previdnosti, verjeti v božjo milost in ljubezen. SPODBUDA ZA DOMA: Molili bomo prvo desetko žalostnega dela rožnega venca: KI JE ZA NAS KRVAVI POT POTIL. Prosimo, da bi nas Sveti Duh razsvetlil, da spoznamo, kje so naše duhovne nevarnosti, in za moč, da bi se jih znali izogibati. Ne moremo niti mimo skušnjav, ki nam jih predstavljajo tisti, ki naj bi nam bili za zgled - do službe se pride z ponarejanjem, lažmi, s prevarami do denarja - hej, a ni to lahka pot. Naše vrednote, naša prepričanja v pošteno delo in zasluženo plačilo so postavljene na preizkušnjo. Kar samo se postavlja vprašanje "Bi lahko tako tudi jaz delal¨? Pozabite -  naša vera  nas tega ne uči in povem vam, ni dormeo tisti, ki vam zagotavlja brezskrben  spanec, pač pa je to mirna in čista vest. M.https://zupnija-cerkno.rkc.si/index.php/content/display/399