Peš romanje na Sveto Goro 2014

Julij je tisti mesec, ko že tradicionalno iz vseh cerkljanskih župnij poromamo na Sveto goro. Najbolj vztrajni smo tokrat peš krenili na pot v soboto, 19. julija pod večer, ko smo se zbrali na mostu za Jagršče. Vso odvečno prtljago smo zložili k rednima spremljevalcema v avtomobilih, Jožetu in Julčetu ter se pogumno odpravili po stezi na levem bregu Idrijce proti Dolenji Trebuši. Veseli smo bili vsakega, ki se nam je na poti še pridružil in do prvega daljšega postanka že v trdi temi se nas je nabralo 38. Noč je bila res lepa, jasna in topla, noge pa vedno bolj utrujene. Enolične korake po dolgi  čepovanski dolini je ob spodbudi župnika Zorana spremljala skupna molitev rožnega venca ter petje, ki sta odražala našo hvaležnost in veselje, da zmoremo kreniti tudi na zahtevne poti, tako simbolno v tej noči, kot tudi marsikdaj v vsakdanjem življenju. Ko smo že v ranem jutru s ceste proti Grgarju zagledali osvetljeno cerkev na Sveti gori smo vedeli, da bomo prav vsi zmogli tudi do cilja. Jutranja sveža kava je še spodbudila naše že boleče noge za še zadnje korake in vzpon proti vrhu. Tokrat nismo naredili romarskega križa, je pa vsak posebej na svojih ramah nesel križe svojega vsakdana in križe tistih, ki so se nam priporočili v molitev. V tišini smo prehodili te korake navzgor in se malo pred sedmo uro zjutraj s hvaležnostjo poklonili svetogorski Mariji pred oltarjem.

V naslednjih dveh urah so se nam pridružili še vsi ostali romarji iz cerkljanskih župnij, ki so prišli z avtobusi, avtomobili, motorji in kolesi. Spet smo napolnili cerkev in pevci vseh župnij so ubrano zapeli med sveto mašo, ki sta jo darovala župnik Zoran in kaplan Gašper. Ta skupna daritev in romanje »kakor kdo zmore« sta nas povezala v občestvo pred Bogom, s katerim zmoremo biti močni, pogumni in neboječi kristjani in župljani.