Romanje MŽK Cerkljanske po Soški dolini
Med neštetimi obveznostmi naših duhovnih voditeljev je težko najti dan, ki bi odgovarjal vsem. Po vseh usklajevanjih smo se zbrali v torek, 14. januarja in se odpeljali po dolini Idrijce ter spotoma pobrali udeleženke na Želinu, na Reki in v Stopniku. Kar dobro so bile zastopane vse župnije, od Cerknega, Bukovega, Ravni, Šebrelj do Novakov in Otaleža. Vodil nas je župnik Zoran. Žal nam je bilo, da se ni mogel pridružiti kaplan Gašper, manjkali pa sta tudi Darja iz Novakov in Zorka z Bukovega.
Najprej smo se ustavili v Tolminu, si ogledali zelo lepe jaslice, sicer bolj majhne za tako veliko cerkev, a nam je župnik Damjan pojasnil, da je ob nedeljah cerkev povsem napolnjena in je prostor zelo pomemben. Tolminska cerkev je posvečena Mariji Vnebovzeti, prav tako kot tudi cerkev v Kobaridu, ki smo jo v nadaljevanju naše poti obiskali. Pozdravil nas je župnik Ivan Blažič, ki je bil prej v Idriji. Tudi kobariške jaslice so nekaj posebnega, najbolj preseneča ogromna štalica. Pot smo nadaljevali proti Bovcu po lepi soški dolini, ki pa je bila tokrat bolj siva, meglena, predvsem pa mokra, a vedrega razpoloženja vreme ni moglo pokvariti. Tako smo pristali v Bovcu. Po vseh potresih, ki jih je Bovec doživel, je mesto lepo obnovljeno, a deluje prazno, ni pravega turističnega vrveža, ki bi ga človek tu pričakoval. Ni žičnice, ni turistov, Kanin pa ima ogromno snega.
A mi smo v Bovec prišli na obisk k našemu prejšnjemu kaplanu Boštjanu. Lepo ga je bilo spet videti. Popeljal nas je v cerkev, ki je posvečena sv. Urhu. Ob zadnjem potresu leta 2004 je bila zelo poškodovana, tako, da so mašo dolgo imeli v šotoru. V nekaj letih so jo popolnoma obnovili, zelo lepa je – preprosta, sveta, skratka prijazna, tudi na novo poslikana. Ustavili smo se ob jaslicah v katere je bilo vloženega veliko ročnega dela. Vse figure so izrezljane. Tako kot tolminske, kobariške, smo tudi te jaslice počastili z božično pesmijo. Kako lepo je imeti med sodelavkami in sodelavci veliko pevcev. A ja, skoraj bi pozabila – v Tolminu sta se nam pridružila še Albin in Slavko, ki sta tja prišla po drugih opravkih, tako je imel Albin celo možnost preizkušati orgle. Boštjan se nam je pridružil pri nadaljevanju našega romanja, čez Sočo smo se zapeljali v Čezsočo, rojstno vas našega Zorana. Tu so postavili jaslice kar pod napušč pred cerkvijo. Zelo so zanimive, meni osebno so mi bile najbolj všeč, mi bi jim verjetno dodali le nekaj mahu. Cerkev je posvečena sv. Antonu Puščavniku in je bovška podružnična cerkev. Osrednji del romanja je bila sveta maša, z veliko dodano vrednostjo Zoranove pridige. Povabljeni smo bili k njegovim domačim, kjer nas je, že vse premražene, čakal topel sprejem s toplim čajem in pecivom. Hvala, hvala mami, hvala sestri in očetu!
V bližnjem gostišču so nam pripravili še enolončnico. Boštjana smo pustili na placu v Bovcu, nas pa je pot vodila še v Breginj, kjer je zdaj župnik Marjan Rozman. Verjetno smo mu malo pokvarili dnevni red, saj ima tudi on na skrbi kar štiri župnije. Pravi, da so ljudje dobri, da se med njimi dobro počuti, ostal pa je tak, kot ga poznamo od prej – skromen. Jaslice so že pospravili, ogledali pa smo si cerkev, ki je bila ob potresu leta 1976 zelo poškodovana, a je zdaj lepo obnovljena. Je pa zelo, zelo mrzla.
Tako smo zaključili to naše jaslično romanje združeno z obiskom naših prejšnjih dušnih pastirjev. Gospod Zoran, hvala! Če je namen pravi, ga tudi še tako slabo vreme ne more pokvariti.
Katarina
