Preskoči na vsebino


Postna razmišljanja 2012

Velikonočna pridiga v Cerknem

GROB JE PRAZEN

Tudi danes, na to velikonočno jutro, sem šel v svojih mislih k Jezusovemu grobu. Kajpada, videl sem kamen odvaljen, pečat pretrgan, grob prazen, le nekaj prtičkov. A ob grobu sem videl dogajanje, ki me je prepričalo in vzljubil sem jo še bolj – to Kristusovo Cerkev.

Gledal sem jo v Petru in Janezu, na njima je bilo videti vso njeno 2000 letno zgodovino.

Videl sem Petra, kako je na sporočilo, da je grob prazen poskušal teči proti grobu. Trudil se je, pa ni mogel. Videl sem ga, kakor starca obremenjenega z leti, obteženega z grehi Cerkve. Na njegovem obrazu je bilo videti gube , ki so jih povzročile križarske vojne, inkvizicije, razkoli, Maribor. .. Videl sem gube na njegovem obrazu, ki so jih povzročili nezvesti duhovniki. Videl sem gube, ki so jih povzročili slovenski kristjani, ki se niso mogli opredeliti, ali je naravna družina vrednota ali ne. Videl sem gube, povzročene od zakonskih nezvestob, umorjenih otrok, videl sem gube, povzročene od brezbrižnosti do Jezusove smrti in vstajenja, storjene zaradi nezaupanja v Božje odpuščanje, opuščanja nedeljskih maš in verske vzgoje. Videl sem te gube na Petrovem obrazu in vzljubil sem jo še bolj, to starko, Jezusovo Cerkev, ranjeno od svojih.

In videl sem Janeza, tega Jezusovega ljubega učenca, ki je tekel kot mladenič proti grobu. Nosile so ga peruti ljubezni. In videl sem v Janezu vse svetnike dvatisočletne Cerkve. Videl sem v njem vse Janeze Vianeje – duhovnike, ki so pokončno živeli svoje posvečenje, videl sem v Janezu vse zakonce, zveste in svete, ki so svoje življenje posvetili svojim družinam, videl sem v Janezu vse Matere Terezije, ki so skušale blažiti bedo tega sveta, videl sem v Janezu vse molivce, ki iz dneva v dan svoje življenje in delo posvečujejo Bogu, videl sem v Janezu vse mučence od prvih kristjanov do Lajš in današnjih dni, ki so raje darovali svoje življenje, kakor da bi zatajili Kristusa, videl sem vse mlade, stare in srednjih let, ki jih je evangelij prepričal, videl sem v Janezu vse trpeče, ki z ljubeznijo darujejo svoje trpljenje Kristusu. Videl sem v njem svoje župljane, ki z živo vero poklekajo pred skrivnost evharistije. In vzljubil sem jo še bolj, to mladenko, Kristusovo cerkev.

In vprašam sebe in tebe, brat, sestra: kakšen pojdeš od tega praznika? Bova še pritiskala na pleča Petrova in mu delala gube? Ali pa bova raje z Janezovim optimizmom gledala v prazen grob in verovala? Odgovor dolgujemo sebi! Si pa želim, kot vaš župnik, da bi bil odgovor vsakemu v zveličanje, bližnjim v korist, Bogu v čast. Amen.


Velika noč

PEČAT NA NAPAČNI STRANI

V svojih mislih sem sedel k Jezusovemu grobu in zrl ta polom!

Jezus je mrtev.

Spomnil sem se Jezusovih prilik, oznanjevanja vesele novice o božjem kraljestvu, danes pa od njega ni niti besede. Gledal sem vse množice, ki so ga videle v človeški podobi, in na one tri, ki so ga na taboru videli v božji podobi, danes pa ga niti videti ni moč. Pred grobom je namreč kamen.

Poskušal sem gledati v srce tistih, ki so bili ob grobu. Videl sem dva stražarja, zadovoljna, da je teh prevar vendarle konec. Videl sem žalost Marije Magdalene, žene, iz katere je Jezus izgnal hudega duha, danes pa je mrtev. Videl sem Marijo, Janezovo in Jakobovo mater, ki je svoj čas Jezusa prosila, da bi njena sinova sedela na božji levici in desnici, danes pa mrtev leži v grobu. Gledal sem Janeza, Jezusovega najljubšega učenca, ki je pri zadnji večerji Jezusu slonel na prsih in čutil bitje Božjega Srca, danes pa je mrtev. Gledal sem Petra, vihravega prvaka, ki se je zaklinjal, da življenje da za Jezusa, danes pa je on živ in Jezus mrtev.

Gledal sem Marijo, Jezusovo mater, ženo vere in upanja.

In sem poskušal gledati tam pri grobu še sebe in ljudi, h katerim sem poslan. Razmišljal sem, kaj vse leži z Jezusom v grobu: koliko lepih načrtov ima človek, pa se ne uresničijo. Koliko skritih želja in upravičenih nad, pa se razblinijo. Koliko romantičnih poročnih sobot, pa se zaradi egoizma enega vse postavi za nepremakljiv kamen. Kakšen občutek, ko starši prvič držijo v rokah novorojenca, pa se ti vzgoja izmuzne iz rok in ne moreš premakniti nič, kot kamna pri grobu ne. Kolikokrat se v naše družine prikrade bolezen ali celo smrt in gredo vsi načrti v grob. Koliko lepih krstov in birmanskih obljub, pa morda že tisti popoldan vse položeno v grob.

In sem v svojih mislih videl: s te strani, naše človeške, ne moreš premakniti tega kamna, ki skriva vse, kar smo položili v grob in zgleda, kot zapečaten.

Le z one, Božje strani, more priti vstajenje, življenje, veselje.

In potem je vse drugače. Zmagovalci postanejo poraženci. Trpeči, nemočni, upajoči pa vstajajo s Kristusom v življenje, veselje, vstajenje.

Iz srca vsem želim, da pustimo Jezusu, da se nas dotakne od znotraj in nas iz naših grobov dvigne v vstajenje in življenje.


7.4.2012

Velika sobota

IZ UMRLEGA SE PORAJA NOVO ŽIVLJENJE

Morda se vam zdi čudno, da dan, ko je naš Gospod počival v grobu imenujemo VELIKA sobota. Ko sama premišljujem pred božjim grobom in doživljam molk groba, doživljam veličino in mogočnost Boga, ki človeški umrljivosti daje obleko neumrljivosti.

Kot majhna deklica sem vedno z začudenjem strmela v kip mrtvega Jezusa in se spraševala, kako je Jezus Bog, če je vendar mrtev? Dolgo je v meni ostajalo to vprašanje, vendar sem ob smrti moje prijateljice stare komaj šestnajst let, dojela, da je smrt začetek nečesa novega, svetega, da se za tem stvarstvom skriva večno življenje, da je Jezus moral umreti, da bomo mi živeli.

Velika sobota je dan, ko se tudi doma umirimo, premišljujemo, ne samo Jezusovo trpljenje in smrt, temveč tudi naše lastno življenje.

Pri nas doma ta dan gori v molitvenem kotičku ob križu svečka, kot znamenje hvaležnosti, da je Jezus umrl tudi za nas. Ob barvanju pirhov in pripravi velikonočnih jedi, ki jih popoldan odnesemo k blagoslovu, se pogovarjamo in iščemo odgovore ob jedeh.

  • Potica – znamenje Jezusove krone
  • Pirhi – znamenje groba
  • Rdeči pirhi – znamenje Jezusove krvi
  • Hren – žeblji
  • Meso, šunka – Jezusovo telo je bilo pribito na križ
  • Kruh – Jezus je postal naša duhovna hrana

Velika sobota je tako bogata v svoji globini, kot na zunaj.

Želim vam, da bi skupaj s Jezusom v teh prazničnih dneh doživeli svoje lastno vstajenje in nov začetek.


6.4.2012

Veliki petek

BOJUJ SE! (Jn 18,1 -19,42)

"Stati inu obstati", če si sposodim besede Primoža Trubarja, v borbi človeka za smisel, za žejo in željo po odrešenju, ki se skriva v Janezovem poročilu o Gospodovem trpljenju. Krivična izročitev, sodba, trpljenje, smrt.

Jezus na trpljenje pristane, v njem ostaja zvest, tako sebi, Očetu in človeštvu. Je zgled karakternega človeka, če ga vzamemo le kot del tega, kar v resnici je. Po drugi strani pa se tukaj odraža vsak posameznik, slika se človeškost, a vendar del božjega preseva to, kar nas zgolj zakriva.

Jezusova situacija je lahko , primerljiva tudi vsem tem, ki se dogajajo, spretno in zlagano zrežiranih, podtaknjenih. Žalostno je to, da jih čedalje bolj sprejemamo le kot dodatek k dnevnim novicam.

Potek dogodkov je dramatičen. Zaplet-krivična, izsiljena obsodba po predhodni Judovi izdaji, pa graje vredna Petrova omahljivost. Dogodki tečejo brez večjih vloženih naporov, da bi se izšlo v Jezusovo korist. Vrh se vidi, ko se Jezusa že da spoznati kot žrtev, v pričakovanju, da se izniči. Težko je to sprejeti v meji človeškega razuma. Tu se vprašam, kdo izmed tamkaj prisotnih pokaže kanček usmiljenja ali pa slutnjo veličastva, ki stoji za tem. Primeren temu se zdi Pilat, ki je dejansko neka tretja oseba, nobene veze nima z Judi. Izpolnjuje le formalnosti, ki pritičejo vsaki dobro organizirani skupnosti. Tudi to je dandanes dobro vidno in se vsak dan potrjuje. Čeprav se Pilat kasneje od zadeve distancira, se dejansko vanjo šele vplete. Ali si lahko človek s tolikšnjo odgovornostjo res samo opere roke nad vsem tem, čeprav ima daljnosežen vpliv to, kar je bilo napak storjenega.

Jezusa križajo, zemeljsko trpljenje je pri kraju. Razplet drame. Nekateri odidejo s prizorišča. Potešeni in zadovoljni. Oni drugi, s svetlobo upanja, ostanejo.

Če hočemo ostati in obstati na tej sceni tudi mi, velja samo bojevati se, stati za tem, kar smo. Razčistimo to najprej pri sebi, da se bomo lahko zoperstavili pred nahujskano množico, ali pa se bomo ponižali, kadar bo potrebno in sprejeli Očetovo voljo. Včasih mi ostaja očitek: Jezus, ti si vse vnaprej vedel. Ja vedel je, izpolnil je, in dana nam je bila obljuba. Tudi mi bomo z Njim vstali.

Naj končam z mislijo: "Kdor spričo določenih stvari ne izgubi razuma, ga nima, da bi ga izgubil." (G.E. Lessing)


5.4.2012

Veliki četrtek

VELIKI ČETRTEK JE PRAZNIK ZA VSE DUHOVNIKE

Sveto velikonočno tridnevje začenjamo s spominom na tisti prvi veliki četrtek, ko je Jezus v dvorani zadnje večerje postavil zakrament Svete evharistije, apostolom vseh časov in krajev pa zaupal, da to delajo v njegov spomin. Evharistije ni brez duhovnikov, zato smo vsi, ki smo po krstu postali kraljevo duhovništvo, odgovorni za nove duhovne poklice.

Veliki četrtek je praznik za vse duhovnike. Pa ne le za njih, ampak tudi za vse tiste, ki sta jih pritegnila Jezusov zgled in vabilo v duhovne poklice; vseh redovnikov in redovnic, vseh laiških misijonarjev in misijonark, katehetov in katehistinj in vseh drugih, ki so se odločili za službo Kristusu in človeku. Tisti, ki se razdajajo v duhovnih poklicih so v sebi doživeli žejo po Bogu in srečo, ki jo prinaša povezanost z njim. Zato so se odločili, da tudi drugim pomagajo iskati in najti Boga in jim odpirati oči za trajne vrednote.

Veliki četrtek nas uči, da se kristjani nimamo pravice zapirati vase in streči samim sebi, ampak moramo streči in služiti drugim. Kako drugačen bi bil svet, če bi vsak kristjan s svojim življenjem spreobrnil vsaj enega človeka. In kako drugačen bi bil svet, če bi vsakega, ki se spreobrne, kristjani z ljubeznijo sprejeli v svoje občestvo. Resnična ljubezen pa je nesebična; je usmiljena, resnicoljubna, potrpežljiva, se ne ponaša, zna odpuščati...In kje najti moč za takšno življenje, če ne v Njem, ko se nam razdaja v Evharistiji, ki je vir in višek vsakega krščanskega življenja. Zato, ko grem k sveti maši;

  • Grem k Jezusovi zadnji večerji – k mizi njegovega telesa in njegove krvi.
  • Sedem k Jezusovim nogam in poslušam njegovo Besedo (tako kot Marija v Betaniji, ko je Jezus prišel na obisk).
  • Grem pod Njegov križ, ker je sveta maša tudi njegova nekrvava daritev na križu.
  • Se srečam z Njim, ki je vstali in živi, ki me je pričakoval, me ljubi in se veseli srečanja z menoj. Kdor jé ta kruh, »živi v meni in jaz v njem«, pravi Jezus (Jn 6,56).

Mi smo v njem in on v nas, v enakem življenju in v edinem Duhu, ki nas postavlja v služenje drug drugemu tako, da si medsebojno umivamo noge in se ljubimo, kot nas je on ljubil. Prosimo Jezusa pri vsaki sveti maši, da bi znali tudi mi ljubiti tako kot on – ljubiti do konca!

Ozrimo se iz dvorane zadnje večerje še v današnji svet, ki ga pestijo mnoge stiske; lakota, nepravična delitev dobrin, teptanje človeškega dostojanstva...In sredi med nami so podrte zakonske in družinske vezi, bolniki, ki trpijo na duši in na telesu, osmaljeni in razočarani...Jezus pozna stisko sodobnega sveta in današnjega človeštva. In kakor je v svojem času izkazoval dobroto in pomoč vsem, ki so se mu približali z vero, tako je lahko z nami tudi danes in nam pomaga, zato ga ponižno prosimo; Jezus, véliki duhovnik, ki si pri zadnji večerji postavil daritev svete maše, USMILI SE NAS.


1.4.2012

6. postna nedelja

VSAK DAN GA PRIBIJAMO NA KRIŽ

Bogoslužje cvetne nedelje, ki je sestavljeno iz dveh, med seboj različnih delov, nas vabi, da pri tem premišljujemo, kaj nam želi Gospod sporočiti.

Na začetku s procesijo veselo spremljamo Gospodov vhod v Jeruzalem. S slovesnim branjem Gospodovega trpljenja pa vstopamo v skrivnost Sina človekovega, ki se nam podari.

Ko je Gospod vstopal v sveto mesto, so mu množice mahale z oljčnimi vejicami in klicale: »Hozana na višavah!« A glej, tisti zmagoviti prihod v Jeruzalem je bil za mnoge kratkega diha. Zelene vejice so hitro ovenele in navdušena »hozana« se je čez pet dni spremenila v besedni krik: »Križaj ga!«

Poglejmo v svoje srce. Na dnu našega srca so globoki kontrasti, sposobni smo najboljšega in najhujšega. Naši so podobni lučkam. Hitro zasvetijo in kmalu zatem ugasnejo.

V tem trenutku smo zmožni ljubezni do Boga in bližnjega, že naslednji trenutek Gospoda pribijamo na križ s svojimi besedami in dejanji, ki žalijo, zaničujejo, potvarjajo resnico, izigravajo… Vendar tega nočemo slišati. Veliki duhovniki so na Pilatovo vprašanje: »Kaj je vendar Jezus hudega storil?« odgovorili: »Križaj ga!« Nočemo slišati, da mladostnik, ki se v petek zadene, napije, ima spolne odnose ter tako skruni svoje telo, tako pribija Gospoda na križ. Da zakonca, ki s kontracepcijo preprečujeta nosečnost, pribijata Gospoda na križ. Da poročen moški, ki svojo ženo zaničuje z besedami in dejanji, pribija Gospoda na križ. Da starši mladega nogometaša, ki ob nedeljah svojega otroka raje vozijo na tekme in treninge, kot k sveti maši, pribijajo Gospoda na križ. Da kristjan, ki odhaja od nedeljske svete maše na volišče in tam voli proti krščanskim normam in vrednotam, pribija Gospoda na križ. Da duhovnik ne pridiga tega kar pozna kot resnico, ker ga je strah, da se bodo župljani obrnili proti njemu, s tem pribija Gospoda na križ. Zakaj? Ker smo se ljudje postavili v vlogo sodnika.

Gospod vsakega izmed nas prosi doslednosti in vztrajnosti. Molimo torej za pogum, modrost in krepost. Gospod je milostljiv. Stopimo z njim v procesijo.


25.3.2012

5. postna nedelja

SEJEŠ IN ŽANJEŠ?

V evangeliju na 5. postno nedeljo Jezus oznani svoje poveličanje s smrtjo. Za prispodobo uporabi pšenično zrno… Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo, če pa umre, obrodi obilo sadov…

Kako super prispodoba. Kot nalašč za trenutni spomladanski čas, pa še enostavna je za razumeti, si mislim. Konec marca je in kmetje se že ozirajo po svojih poljih in vrtovih, da bodo lahko sejali svoje pridelke… sejali dobesedno. Ko evangelij berem dalje, mi je kmalu jasno, da Jezus v priliki ni imel v mislih spomladanske setve po poljih, ampak tako, za katero nista važna letni čas in luna, niti ne potrebujemo nobenega setvenega koledarja in vremenske napovedi s televizije in radija. Za tako setev, kot jo je imel v mislih Jezus, je vreme vedno pravo.

Kljub »vedno pravemu vremenu« kmalu vidim, da je prispodoba enostavna za razumeti, ni pa enostavna, da bi jo v današnjem času vsak lahko izpolnjeval brez težav. Jezus je s pšeničnim zrnom mislil samega sebe, njegove sadove pa uživamo in bomo uživali vsi. Današnji človek velikokrat ne razmišlja v tej smeri, da bi žrtvoval košček sebe za sočloveka, ampak raje drži svoje »zrno« v pesti, kjer mu lahko kvečjemu splesni. V današnjih hitrih časih velikokrat nismo pripravljeni na setev, sami nismo pripravljeni biti zrno in raje vse to prelagamo na druge in iščemo razno razne izgovore … pa zakaj ravno jaz… Toda sadove pa bi radi želi vsi, mar ne?

Jezus je odkrito priznal, da je njegova duša vznemirjena, slutiti je kanček strahu pred vsem, kar ga čaka, ni pa bil taka »reva«, da bi vse skupaj pometel pod preprogo ali se spraševal zakaj ravno on, saj je točno vedel zakaj je prišel v to uro. Bil je popolnoma pripravljen spopasti se s situacijo.

Tudi mi se vsak dan srečujemo s problemi in neprijetnimi situacijami, vendar je lažje prositi da naj nas nekdo reši iz te zagate (ure), kot pa odvreči seme in reči »zgodi se tvoja volja«. Kako tudi ne, ko pa je potrebno zbrati toliko poguma in zaupanja…

Ob branju evangelija (ki je, mimogrede, tudi pri meni trajalo cel teden z izgovorom, saj imam še čas, da preberem in razmislim) sem nehote iskala tudi vzporednice med besedno zvezo TIHA NEDELJA in PŠENIČNIM ZRNOM. Seveda je nisem našla…. dokler se nisem usedla in v TIŠINI evangelij prebrala še enkrat… Čeprav bi raje šla »štihat« in sejat solato. Še dobro, da je bil mlaj…


18.3.2012

4. postna nedelja

Uvod v mašo - 4.postna nedelja

Se spomnite poletnih večerov ob svetilki in prijetnem kramljanju v krogu prijateljev ali družinskih članov? A okrog vas in okrog svetilke se je vedno bolj nabiral nadležni mrčes. Res je, tudi ta je Božje stvarstvo, zato hiti k luči.

Človek je ustvarjen po božji podobi, je ustvarjen za LUČ. Ta Luč je Jezus Kristus. Evangelij pa nas danes z grenkobo spominja, da je človek bolj kot luč vzljubil temo.

Tema je prispodoba greha, odmikanje od Boga. In če je Bog ljubezen, potem je največji odmik prav jeza, eden od poglavitnih grehov.

Jeza, zamera, sovraštvo. Zgodi se med narodi, med sosedi, med sopotniki, celo v družini. Bolj ko ljubiš, bolj ta greh rani. Zato se danes zatecimo pod križ, kjer je izvir odpuščanja. Jezusova spravna žrtev na križu naj nam da moč, da bomo mogli odpustiti drug drugemu.

Najprej pa vsi skupaj prosimo Boga, naj nam odpusti naše grehe in slabosti.

ONA ALI/IN ON

Prispodoba luči in teme je v Svetem pismu jasna: Luč izraža življenje, srečo, resnico,… Tema pomeni odločitev za smrt, greh, laž. In vendar, človek je svobodno bitje in se kdaj odloča za eno, drugič za drugo. Zakaj? Ker imamo ali pa nimamo prave podobe Boga!

Mislim, da je moja in tvoja podoba Boga odvisna od dveh stvari: milost in spoznanje!

Za milost sem prepričan, da jo imamo vsi dovolj. Bog je namreč svet vzljubil, dal je svojega Sina, ki je za nas žrtvoval sam sebe. Iz te žrtve sklepam, da je Bogu nadvse ljuba človekova zemeljska in večna sreča. Žrtev pač ni hec. Zato Bog daje dovolj milosti, dovolj darov, ki so za to potrebni.

Drugo je spoznanje. Bog se je dal spoznati. Po Kristusu se je razodel kot Bog, ki ljubi ta svet, ki daje samega sebe, njegov nauk nam je na razpolago že dve tisočletji. Toda to je vse delo Boga.

Spoznanje Boga je odvisno tudi od nas. Odgovorimo si, kdaj smo zadnjič pri maši zares poslušali evangelij, kdaj smo zadnjič vzeli v roke Sveto pismo in premislili en odlomek, kdaj smo zadnjič brali dobro versko literaturo?

Ali pa si odgovorimo na tole: Kakšno podobo Boga nosimo v sebi?

Preverimo, če smo v Bogu odkrili očeta – moškega! Kakšen je pravi moški – oče? Nanj se žena in otroci zanesejo, ob njem se čutijo varne. Božja moškost se kaže v Svetopisemskih podobah, ki pravijo, da je Bog silen junak, ni slabič in strahopetec ampak bojevnik, ki z ljudstvom zmaguje, je voditelj ljudstva, nas dviga iz brezna, je opora in trdna skala. On je tudi ženin, ki do zadnjega vlakna svojega bitja hrepeni po svoji nevesti (Visoka pesem), ki je Cerkev (jaz in ti). Kolikokrat Jezus pove jasno moško besedo in ne dopusti kompromisa (»hočete oditi tudi vi«), brez usmiljenja prevrne prodajalcem v templju mize in ko bo potrebno, bo s svojimi moškimi rokami zagrabil križ in ga nesel na goro. On je MOŠKI!

In pomislimo, ali smo v Bogu odkrili mater – žensko? Kakšna je mati? Mar pozabi žena svojega otroka in se ne usmili otroka svojega telesa (Izaija)? Njena ljubezen do otrok in družine je globoko zakoreninjena, ona trepeta v sočutju. Izreden je v odpuščanju. Kolikokrat bi Bog lahko kaznoval svoje ljudstvo v Stari zavezi, v Novi zavezi, mene, tebe,… a njegovo materinsko sočutje mu tega ne dovoli. Skozi trnje in grmovje lazi, da otme eno samo ovčko in jo brez očitkov daje na svoje rame in vesel nese domov. On je ŽENSKA!

Naš Bog ni poženščen, niti ni možača. Je ravno prav moški in ravno prav mati. Kakor je kdaj potrebno, da nam le lahko stoji ob strani.

Če smo ga imeli preveč za žensko (»usmiljenje«), odkrijmo v njem tudi moškega (junak). Če smo ga imeli preveč za moškega (trdosrčnost), odkrijmo v njem ženskost (milina), kajti Bog je svet tako ljubil!

Milost in spoznanje, pa bomo radi šli proti Luči!


11.3.2012

3. postna nedelja

Uvod v mašo - 3.postna nedelja
Vsaka mama si prizadeva, da bi bilo stanovanje čisto. Vsaka mama svojega otroka uči, da mora stvari za sabo pospravljati. Ni dovolj, da se pospravi enkrat, vedno znova je treba to ponavljati, sicer se nabere nesnaga, prah in tudi slaba volja.
Enako je v odnosih. Treba jih je negovati, biti potrpežljiv, vanje vlagati veliko časa. Na nek način pospravljati nesnago v njih in brisati prah, ki se morebiti nabira. Nečistost, ki je še eden od glavnih grehov, nas opozarja na vso to nesnago. Noben Pril, Perwoll ali Persil nam ne more pomagati pri odstranjevanju madežev nečistosti v mislih, besedah in dejanjih. Edino Bog nam daje recept, ki je brezplačen, le upoštevati ga moramo. Naroča nam zvestobo, ki utrjuje naša srca v dobrih dejanjih, naše misli osvobaja nedoslednosti in naše besede postanejo balzam za sočloveka.
Prosimo torej pri tej sveti maši, da bi nečistost znali premagovati z zvestobo. Naj nam Bog da moči za vsakodnevno vztrajanje pri pospravljanju in čiščenju naših lastnih slabosti.

POMLADANSKO ČIŠČENJE MALO DRUGAČE

V današnjem evangeljskem odlomku Jezus očisti tempelj … z metlo. Če ste ob napisanem debelo pogledali, naj vas potolažim: Ne, pri čiščenju ni uporabil metle, le preverjam, kako ste sledili današnjemu evangeliju.

Lahko rečemo, da Gospod v tem odlomku pokaže odločnost, če ne že skoraj jezo. Takšna jeza zanj ni značilna, saj se skozi vse evangelije riše njegov obraz, ki je mil, razumevajoč in potrpežljiv. Jeza je nekaj človeškega in v tem odlomku se res lepo vidi, da je Jezus, poleg tega, da je Bog, ob enem tudi človek. Ampak bistveno je nekaj drugega: Odločnost, ki jo je ob tem pokazal. Z odločnimi gibi je pometel s prekupčevalci ter kramo. Ob tem je pokazal gorečnost, ki ga je razjedala za Božjo hišo.

Dogodek se je torej zgodil v Jeruzalemskem templju. Ampak, saj podobno velja tudi za naš tempelj duha in telesa. Gre za svet prostor, namenjen Bogu in soljudem, v njem pa ne bi smelo biti mešetarjev in razne krame. Seveda pa to ne pomeni, naj vzamemo v roke bič in začnemo mahati z njim po ljudeh, ki nam niso ljubi. Mešetarji naj bodo raje prispodoba za vse, kar se je slabega nakopičilo v našem življenju. To so takšna in drugačna grešna nagnjenja, razne razvade, ki nam škodujejo, ipd. Vsakdo izmed nas lahko naredi svoj seznam, pa naj bo še tako dolg (za svoje seznam prav gotovo lahko rečem, da je dolg vsaj kot jara kača), a to ni toliko bistveno. Dejansko je pomembno zgolj to, da se pri čiščenju krame in izganjanju »mešetarjev« iz lastnega templja naslonimo na Jezusa Kristusa, ki nam bo za to prav gotovo dal moč. Le prositi ga moramo.


4.3.2012

2. postna nedelja

Uvod v mašo - 2.postna nedelja
Pravimo, da živimo v težkih časih. Vsak dan lahko poslušamo o finančnih stiskah sedanjega časa. Pa vendar si moramo priznati, da smo še vedno v relativno udobnem času. V vsako naše gospodinjstvo priteče voda, več kot pol sveta tega nima. Skoraj vsaka hiša ima enega ali več avtomobilov, več kot pol sveta tega nima. Kaj je lakota, ne vemo, medtem ko več kot pol sveta živi na robu revščine. Bogu hvala za varstvo pred katastrofami, za plodno zemljo, za delovna mesta. Koliko ljudi tone v poplavah, suši, vojni.
Drugo so človekove želje: imeti vedno več, živeti brezskrbno, imeti toliko kot imajo drugi in še več. Lakomnost je drugi poglavitni greh, ki nas trga od resničnosti in nas greni, ker nam stalno šepeta, kaj vse bi morali imeti za našo večjo srečo.
Jezusova spremenitev na gori nam kaže, da človek ni le materialno bitje, ampak tudi duhovno. Želi nam pomagati, da bi znali živeti s tem kar smo. Da bi znali krotiti svoje želje po pretiranem imetju in jih uravnavati s krepostjo, ki je zmernost.
Prosimo Gospoda, naj nas nauči spreminjati naše pretirane želje v skromnost in zmernost. Zmernost v materialnih željah je ena od poti, ki vodi k zadovoljstvu in notranjemu miru.

NAJDI SVOJO GORO!

Ko prebiramo evangeljski odlomek druge postne nedelje, se nam nehote vrine misel; zakaj se je hotel Jezus na tak način razodeti, in to samo trem apostolom. Pa tudi ob spustu s gore jim je naročil naj o tem dogodku ne pripovedujejo nikomur.

Ob vseh čudežih, ki jih je storil Jezus – ali je bilo potrebno tudi tako razodetje?

Gotovo je Jezus imel namen pokazati trem svojim najožjim sodelavcem, ki so kasneje postali stebri Njegove skupnosti in kasneje Cerkve, da je življenje skrivnost, ki se ne konča s smrtjo. V samoti gore, v zaupnem odnosu z Bogom Jezus svojim najbližjim razkriva, da je njegovo trpljenje enako potrebno in neizogibno potrebno kot zmaga z vstajenjem. Čeprav vsega tistega, kar se jim je zgodilo tisti trenutek z razumom niso doumeli, so pa to doživeli. Doživeli so nekaj izredno lepega, prijetnega (dobro nam je tukaj biti) – niso pa razumeli vsega tistega. Niso razumeli Jezusove spremenitve.

Kaj lahko iz tega odlomka, za naš postni čas, za nas same razberemo?

Najprej to, da je za srečanje in doživetje Božje bližine potrebna tišina in molitev. Potreben je odmik na »goro«.

Da bi mogli doživeti Jezusa v evharistiji, pri sveti maši, nam je potreben najprej mir in tišina srca, ker se v hrupu, neredu vsakdanjih skrbi in v raztresenih mislih to ne more zgoditi. Potreben nam je zavesten odmik in se odpraviti na »samo«, na goro. Tam, v takem okolju in vzdušju (v svoji osebni molitvi) moremo tudi slišati Božji glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, NJEGA POSLUŠAJTE!«

Poskušajmo se v tem postnem času znova in znova truditi, da bi iskali Božjo bližino. Poskušamo najti to »goro« in začnimo biti z Jezusom, da bomo doživeli njegovo spremenjenje – katerega delček tega izrednega dogodka so bili deležni trije apostoli že v času svojega življenja. Pravi pomen tega dogodka so razumeli šele takrat, ko so se srečali z Vstalim Jezusom. S tem dogodkom – spremenitve na gori – je Jezus hotel pokazati njegovo veličino. Pri vsaki molitvi, ob vsakem srečanju z Njim, hoče Jezus tudi nam ponuditi nekaj tistega, kar so doživljali apostoli, da okrepi v meni in tebi vero vanj!

Skupaj z Jezusom se podajmo na »goro spremenitve«.


26.2.2012

1. postna nedelja

Uvod v mašo - 1.postna nedelja
Vstopili smo v postni čas. Današnji evangelij nam spregovori o Jezusu, ki 40 dni preživi v puščavi. Tam se v molitvi in tišini srečuje s svojim Očetom. Iz puščave pride okrepljen s Svetim Duhom.
Tudi naš postni čas je lahko koristna puščava, iz katere želimo skupaj s Kristusom vstati v prenovljeno življenje. Prvi postni teden želimo izkoristiti za premislek o naši ponižnosti.
Če je napuh prvi in največji greh, potem je ponižnost ena najlepših človekovih drž. Človek, ki je poln samega sebe, je pripravljen za svoje cilje uporabiti vsa sredstva, tudi taka, ki so za druge boleča. Ponižen človek pa zna prisluhniti željam drugega, zna upoštevati drugega, se zna prilagajati.
Prosimo pri današnji sveti maši, naj nam Gospod, ki se je ponižal iz božjega v človeško pomaga, da bomo v sebi vzgojili ponižno držo pred Bogom in pred ljudmi.

SAM IN OSAMLJEN? NE, OSAMLJEN IN V DRUŽBI!

Takole je nekoč potekal pogovor med mano in prijateljem, s katerim se že kar nekaj časa nisva videla:
»Še vedno ostajaš v mestu?« »Ja še, saj veš, služba in to, kaj pa hočem…«
»In kako je?« »Pa gre. Delam, 8+ ur, dela mi res ne zmanjka, potem še kakšen opravek in dan je mimo.«
»Super. Kaj pa po službi? Družine nimaš, ti mora biti kar malo dolgčas domnevam?« »Dolgčas? Niti slučajno. Saj se vedno kaj najde.«
»Ja že že. Ampak najbrž se počutiš osamljeno? Nikogar ni, ko prideš domov. Vse te počaka. Za vse si sama…« »Ma kje pa, saj tega se navadiš veš. Mislim tega, da si sam. Je pa problem, če začneš biti osamljen.«
»To se ne čudim, sama in osamljena, to popolnoma gre skupaj…« Po parih sekundah mojega premisleka: »Zanimivo, moja izkušnja osamljenosti izvira iz trenutka, ko sem bila obkrožena z veliko ljudmi. In hudo je, če si takrat osamljen.«

Ko je bil Jezus v puščavi, ne vem kako se je počutil. Zlahka pa si predstavljam, da mu ni bilo lahko. Navsezadnje je res, da v samoti (ne pa nujno tudi osamljenosti), na dan privre veliko vprašanj. Najbrž se mu je dogajala (kot danes radi rečemo) možganska nevihta. Vprašanja, odgovori, pomisleki, vedno večja želja, da vse to z nekom deli. Vendar Jezus ni bil osamljen. Svoje bivanje, svoje preizkušnje, vsakdanje dogajanje je znal osmisliti. Postavil je Boga v središče svojega bivanja in poslanstva. Brez lastnih (pre)izkušenj je veliko temeljev trhlih. Verjamemo jim deloma, največkrat pa jih ne znamo ceniti. Ker je bil Jezusov temelj trden, ker je vedel, kam pelje njegovo življenje in zakaj/za koga ga žrtvuje, mu skušnjave niso bile v breme. Kvečjemu so ga utrjevale v svojem prepričanju, zaupal je Bogu in ni se slepo predajal velikim obljubam priložnostnih sogovornikov. Iz boja s satanom je prišel samo še močnejši in z jasnim sporočilom, da Bog blagoslavlja ves naš trud pri premagovanju skušnjav vsakdanjega življenja.

Osamljenost v družbi je strup, ki se zažre globoko v človeka in v današnji družbi je tega vedno več. Pomeni, da se ne počutimo dobrodošle, pomeni, da nismo sprejeti in tako razvrednotenje našega bivanja je zelo boleče. Ali se znamo truditi dovolj, da naša samota ne postane tudi osamljenost? Kajti samota je lahko zdravilna in pravi blagoslov, če smo svoje življenje zgradili na globokem in trdnem temelju in znamo osmisliti svoje življenje, ga podarjati drugim. Lahko pa nas uniči, če postane osamljenost.

Smo v tem tednu pripravljeni preskakovati ovire, zaupati Nebeškemu Očetu in se upirati skušnjavam? Smo zmožni opaziti osamljenost pri sebi ali v drugih okrog nas? Potrudimo se, da bodo naša življenja polna!


22.2.2012

Pepelnica

ENA NIČLA MANJ - Z BOŽJO POMOČJO

Ko vstopamo v postni čas, mi prihaja na misel Izraelsko ljudstvo v Egiptu. 400 let so bili sužnji, čeprav ob loncih mesa, in se niso mogli s svojo močjo rešiti. Šele ko je posegel Bog, se jim je odprlo morje in so šli v svobodo. Bog je rešitelj!

Postni čas je priložnost, da se odpremo Bogu, da mu dovolimo, da vstopi v naše življenje kot rešitelj. Gotovo se moram vprašati, kaj so pri meni egiptovski lonci, od katerih se ne morem odtrgati, čeprav se pri tem ne počutim dobro. Vprašam se, od česa sem postal odvisen, po čem vedno znova hrepenim? Kaj mi brani, da bi šel v svobodo, kaj vse potrebujem, da ostanem dobre volje?

V tem postnem času bodimo razumnejši od Izraelcev. Dovolimo Gospodu, da nas On reši naših vezi, da nas On pelje v svobodo, po kateri hrepeni vsak človek. Bog ne potrebuje 400 let, da nas reši kakšne razvade, če mu pustimo, da vstopi v naše življenje. Zadostuje mu 40 dni.

Tradicija Cerkve nam v pripravi na Veliko noč priporoča tri majhne stvari, po katerih bomo odpirali vrata Kristusu, da nas pride rešit.

  1. Post! Pomislimo, od česa vsega smo odvisni: od jutranje kave, časopisa, interneta, TV nadaljevank, pa vse do razvajanja s čokolado, čipsom, obilnimi večerjami, umikanjem v pretirano delo. Vse to je sicer v svoji meri dobro in koristno, ni pa nujno. Preverimo, če smo od tega svobodni ali ne; ali se lahko odpovemo ali ne. Zakaj post? Da bi okrepili svojo trdno voljo. Če se ne moremo odpovedati vrečki čipsa, kako se bomo odpovedali stvarem, dogodkom, dejanjem, ki nas zamikajo, pa niso v korist ne nam ne bližnjim. Za krepitev volje vsak dan ena majhna odpoved!
  2. Molitev! Molitev je izročanje dneva, dogodkov in ljudi v božje roke. Ko sem se te dni peš dvigal po cesti nad Cerknem, mi je molitev kar sama privrela iz srca: Glej, Gospod, kako lepo župnijo si mi dal, pravi raj. Izročam ti vsakega človeka, vsako družino, srečne in trpeče. Molitev je srečanje z nekom, ki ga imaš rad. Nesmiselno bi bilo živeti s človekom in ga ne ogovoriti. Tako je tudi dan brez molitve prazen, ker bi spregledal nekoga, ki mu vse dolgujem. Zato vsak dan nekaj minut molitve, ki smo se jo naučili ali pa ki nam privre iz srca. In v njej vse, kar doživljamo, izročimo Bogu, ki nas ima rad.
  3. Miloščina, dobra dela, dar za druge! Ljudje smo na različne načine obdarjeni: z zdravjem, z razumom, s sposobnostmi, z danostmi, s službo, z ljudmi,… In prav ta obdarjenost nas vabi, da se dobrota ne ustavi pri nas, kot bi bili mi središče tega sveta. Nikoli nimamo tako malo, da bi ne mogli nekaj dati naprej. In naš dar, naj bo majhen ali velik, naj bo iz veselega srca. Sveto pismo namreč pravi: Veselega darovalca Bog ljubi.. Kar daš, dobiš nazaj. Prav pred kratkim sem slišal zanimivo zgodbo starejše osebe. Podedovala je lepo vsoto denarja, a menjava denarja, držav, inflacija v času njene mladosti je ves tisti denar spremenila v drobiž. Odločila se je, in vse kar ji je ostalo, izročila v dober namen. Kasneje v življenju ji morda prav zaradi tega dejanja nikoli ni manjkalo denarja, je rekla. Zato, nekaj od tega, kar imamo, zaslužimo, dobimo, dajmo naprej, da se dobrota ne ustavi pri nas. Kaj pa imaš, kar nisi prejel, pravi Sveto pismo.

Ko združimo te tri stvari, postane naša drža pred Bogom telesna. Z dušo in telesom želimo slaviti Boga. Prav s postom naš odnos do Boga ne bo samo v glavi, v pobožnih besedah, ampak bomo s svojim telesom izpovedali, da hrepenimo po njem, da smo odvisni od njegove milosti, da živimo od njegove ljubezni in da naše lakote končno ne morejo nasititi zemeljske jedi, ampak le Bog sam, po svoji besedi in evharistiji.

Postni čas je pot spreobračanja k evangeliju, zato naj molitev, post in miloščina naredita naše srce veselo in obraz nasmejan!



Print Friendly and PDF