Postna razmišljanja 2011
Velika noč
VSTAJANJE IN VSTAJENJE
Znaš vstati? Seveda znaš. Pa tudi hočeš? To pa je najbrž že odvisno od situacije. Če moraš v šolo, se ob zvoku mobitelovega piska najprej nekajkrat še obrneš, pritisneš dremež in po nekem času (ker pač MORAŠ), vstaneš. Ne ravno vesel, kaj šele navdušen nad tem nepotrebnim zgodnjim opravilom. V človekovi naravi je, da je najtežje tisto, kar se MORA. In vendar, kaj pa nam v življenje prinaša največje veselje? Moj odgovor bi bil: svobodna odločitev, ki z jasnim ciljem ni več težka. Če torej zjutraj vstaneš zato, ker se veseliš novega dneva in novih priložnosti, potem ti ne bo težko vstati. Ali drug primer: otrok teče po cesti. Pade. Joka. In čaka. Na nekoga, ki ga bo pobral, stisnil k sebi, mu povedal, da ni nič hudega. Da se bo rana zacelila, da se bodo solze posušile. Naj pa drugič teče počasneje, zagotovo ne bo padel. Otrok zaupa. In se uči. Potem otrok zraste, padci se ponavljajo, še bolj bolijo. Recept je isti. A pobere se sam, ker že ve kako. Ti pa mu stojiš ob strani. Padec je samo nova izkušnja. Boleča, a koristna. In odločiti se mora sam, da bo ta spomin ohranil, a šel naprej. Za novim ciljem, a okrepljen. Spet bo bistvo v njegovi svobodni odločitvi, ker zaupa. In potem bo zmagal€Ś enkrat, dvakrat, neštetokrat.
Jezus je padal. Enkrat, dvakrat, večkrat. Pobral se je vedno znova. Hotel je naprej. Videl je cilj. Odločil se je zmagati. Zmagati nad človeškimi grehi, zmagati nad surovostjo vojakov. Zmagati nad lastnim razočaranjem in bolečino. Trpel je sam, trpeli so njegovi bližnji. A so mu bili hkrati v spodbudo. Bili so tam. Vedel je, da ima njegovo trpljenje smisel. In čeprav je bil človeško ranljiv, je v svobodi odločitve izročil svojo dušo Bogu. Njegovi padci niso bili zaman. Zgodilo se je nekaj velikega. Tudi po najhujšem padcu v človeških očeh, je znova VSTAL. Tokrat za vedno. Pokazal je, kaj pomeni zaupati. Pokazal se je tistim, ki so verjeli vanj. Potem tudi tistim, ki niso. Vstal je, ker je bila njegova vera v dobro večja, kot vera tistih, ki so ga potolkli. Zatirali. Ponižali. In hoteli pozabiti. Ker je verjel, da bo lahko pomagal vstajati nam. Dal nam je upanje. Meni in tebi. Kako se pa ti vsako jutro odločiš?
_______________________________________________________
Veliki petek
Bil sem na obisku. V veži na steni je visel kos lesa: trhla, preperela veja.
Ta kos trhlega lesa je imel za družino velik pomen. Pred mnogimi leti je gospodar te hiše, takrat otrok, z nonotom hodil ob deroči reki. Razposajen deček je zdrsnil v deročo reko, kljub opozorilom, naj bo previden. Nono je hitro našel odlomljeno vejo, jo pomolil vnuku in ga privlekel do roba. V tistem trenutku je tudi nonotu zdrsnilo v reko. Ker je bil izkušen plavalec, se je hitro rešil iz deroče vode. Toda prehladil se je in v nekaj dneh ga je pljučnica odnesla. Zato je tam v veži še danes tista trhla veja, ki je dečka rešila gotove smrti. Tista veja je znamenje nonotove ljubezni in žrtve, ki jo je prestal za tega otroka. Ta kos lesa je vedno na steni kot znamenje hvaležnosti za rešitev.
Kristusov les! Les odrešenja! Za kristjana je Kristusov križ znamenje: Najprej znamenje Božje ljubezni. "Nihče nima večje ljubezni kot ta, ki da življenje za svoje prijatelje!" Je znamenje upanja in zmage. Vsaka naša preizkušnja, celo bolezen in smrt, ima upanje v Jezusu in v njegovem križu."Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi in jaz vas bom poživil!" Zaman bi bilo, da bi sami nosili križ. Križ je znamenje zmage Boga nad vsakim grehom in zlom. "Če so vaši grehi rdeči kot škrlat, bodo beli kakor sneg. Če vas vaše srce obsoja, jaz vas ne obsojam!" In končno je križ znamenje zaveze. Iz Jezusove strani sta pritekli kri in voda. Voda €“ znamenje krsta. Kri €“ znamenje evharistije. Bog se je s smrtjo svojega Sina zavezal, da hoče biti na strani človeka. To zavezo je zapečatil s krvjo. Iz Jezusove prebodene strani se je rodila Cerkev, ki deli zakramente €“ znamenja Božje ljubezni. V to prebodeno Srce se zazrimo. Vojak je odprl Jezusovo Srce in nam pokazal notranjost Božjega Srca. Štejem se za srečnega, ker sem našel ta dragoceni zaklad.
Mi nismo padli v deročo reko, da bi potrebovali vejo rešitve. Potrebujemo pa Kristusov križ, ki nam je prinesel odpuščanje in rešitev iz duhovne smrti in minljivosti. Zato danes počastimo križ, na katerem je zveličanje sveta viselo.
_______________________________________________________
Veliki četrtek
TRIJE STEBRI
Rad bi si sposodil besede iz prvega berila Velikega četrtka, besede, ki jih Bog naroča Mojzesu in vsemu ljudstvu: Ta mesec naj ti bo prvi izmed vseh mesecev!
Če jih prenesem na vsebino velikega četrtka, bi lahko rekel: Ta dan naj ti bo prvi izmed vseh dni! Veliki četrtek je zares dan, poln vsebine. Pri zadnji večerji Jezus postavi tri stebre vere, tri temelje, ki bodo držali pokonci življenje Cerkve. Prvi temelj: To je moje telo, ki se daje za vas! Jezus je vzel kruh, ga razlomil in dal učencem. Kaj je storil Jezus? Na zunaj je razlomil kruh, na znotraj pa je razlomil samega sebe. Na zunaj je delil kruh, na znotraj pa je razdelil samega sebe. Pravimo, da je bil Jezus tri dni mrtev. A od velikega petka do velikonočnega jutra ni niti dva dni! Jezus je v svoji duši umrl, ko je razdelil kruh €“ samega sebe. Dal se nam je v jed, da bi ga jedli in vedel je: ljubezen se kdaj pusti tudi grizti. Drugi temelj: Jezus je rekel: To delajte v moj spomin! S temi besedami je svoje učence posvetil v duhovnike. Kakšni so bili prvi duhovniki, ki so sedeli ob Jezusovi mizi? Bili so taki, kot bodo vso dobo Cerkve. Tam je bil Tomaž, ki je kasneje dvomil, pa vendar ostajal zraven. In vso dobo Cerkve bodo tudi duhovniki, ki bodo kdaj dvomili, pa bodo ostali zraven. Se je Jezus zmotil? Tam je bil Peter, ki je trdil, da da življenje zanj, pa ga je zatajil pred ubogo deklo. In vso dobo Cerkve bodo tudi duhovniki, ki ga bodo z besedo oznanjali in včasih z dejanji tajili, izdajali. Se je Jezus zmotil? Tam je bil Andrej, ki je bil kasneje križan, menda celo z glavo navzdol. In vso dobo Cerkve bodo duhovniki, križani s svojim delom, s svojimi neuspehi, pomanjkljivostmi, obrekovanjem najbližjih , ne samo javnega mnenja. Se je Jezus zmotil? Tam je bil Janez, ki je slonel Gospodu na prsih in poslušal, kako bije Božje srce za rešitev ljudi. In vso dobo Cerkve bodo duhovniki, ki bodo klečali na kolenih pred Najsvetejšim, da bi čutili, kako bije Božje srce in se na skrivnem oblikovali po svojem Učitelju in Pastirju. Se je Jezus zmotil? Ni se zmotil. Hotel je nekdaj in danes imeti ob sebi duhovnike, ki se bodo zavedali, da so velike skrivnosti dar od zgoraj, da so le sredniki tistega, kar Gospod v svoji modrosti ni zaupal niti angelom, ampak samo duhovnikom. In da bi to doumeli tudi ljudje! Tretji temelj: Jezus je vzel lavor z vodo in učencem umil noge. Nase je vzel podobo hlapca. Tisto, kar so takrat hlapci delali svojim gospodarjem, tisto je Jezus naredil svojim učencem. Hotel se je popolnoma izničiti. Za oči povprečneža na njem ni ostalo nič več Božjega. Z vidika Boga pa je prav tu pokazal, kaj nosi Bog v svojem srcu: služiti in rešiti človeka.
Trije temelji, ki nosijo Cerkev do konca sveta. Trije temelji, ki se zlijejo v enega samega pri vsaki sveti maši: pri vsaki sveti maši Jezus razlamlja samega sebe po duhovniku, ki vrši tisto, kar je Gospod naročil. Pri vsaki maši se Gospod kot hlapec sklanja k nam, da bi nas nahranil zato, da bi v sebi imeli življenje.
Naj nam veliki četrtek pomaga v sebi obnoviti ljubezen do svete evharistije.
DAROVANJE IN SPREJEMANJE
Sedela sem tam na klopi in bilo mi je zelo nerodno. Iz prepotenih čevljev, ki so tisti dan prehodili precej kilometrov, je prihajal zelo neprijeten vonj. In ta vonj ni bil samo v čevljih, ampak tudi na mojih nogah. Vseeno so me posedli tja, kjer sem brez ugovarjanja sezula nogavice. Želela sem si čimprej pomočiti noge v vodo, utopiti ta smrad, ampak tega mi niso pustili. Dva sta pokleknila k meni: prvi je počasi zlival vodo na vroče noge, drugi mi je z lastnimi rokami noge prav nežno umil. Potem je vzel še brisačo in jih obrisal. V meni je rastel občutek ponižnosti in spoštovanja. Hkrati s tem pa sem spoznavala, da se moram naučiti sprejemati tisto, kar je najtežje €“ da se nekdo daruje zame. Težko se je darovati, a še težje je sprejemati. Vse prevečkrat namreč živimo v občutku, da zmoremo vse in zanikamo, da potrebujemo pomoč.
Jezus je pri zadnji večerji najprej delil svoje telo in kri z učenci, ki so bili z njim in tako postavil temelj dvema zakramentoma, evharistiji in mašniškemu posvečenju, ki imata močno simboliko darovanja. Da pa bi učence še bolj povezal in jim pokazal, iz česa naj črpajo za svoje življenje in delovanje, se je spustil na tla, v položaj, ki je bil značilen za služabnike. Hotel je pokazati, da je ljubezen do bližnjega večja kot vsak ponos, prevzetnost , različnost v poklicu, stanu,... Ljubezen je služenje bližnjemu, tistemu, ki nas potrebuje. Tudi Simonu Petru (kot meni tisočletja kasneje) je bilo nerodno: Gospod, ti meni noge umivaš? Ni zmogel razumeti te razsežnosti služenja. In Jezus je rekel: Tega, kar jaz delam, ti zdaj še ne razumeš, a spoznal boš pozneje. Jezus nam vedno znova daje možnost in čas, da nam je dano razumeti, če smo za to dovzetni in hočemo. Če hočemo služiti in če hočemo ljubiti.
Jezus nas še danes nagovarja k ponižnosti, tako v darovanju kot v sprejemanju. V kakršnemkoli položaju se znajdemo, morajo naša dejanja izražati ljubezen. Bodimo hvaležni za to kar imamo, hvaležni za to, da moremo pomagati. Hvaležni, da zmoremo sprejemati in podarjati čisto in iskreno ljubezen brez predsodkov. Če ne razumeš danes, se potrudi in vztrajaj, Gospod nam zapovedi ljubezni ni dal zaman. Brez vzvišenosti in prevelike pameti se daruj in sprejemaj. Ko boš zmogel to, boš razumel.
_______________________________________________________
6. postna - cvetna nedelja
Prihod v Jeruzalem
Še zadnje dejanje, ki ga Jezus naredi pred velikimi množicami, preden je stopil na pot resničnega trpljenja. Prišel je v Jeruzalem, kjer so ga množice pozdravile kot kralja. Sprašujem se, kako se je zares počutil. Je bil vesel, da ga je pozdravila množica? Je to pričakoval? Za njim je bila dolga pot, pred njim pa pot, ki bi jo najbrž najraje zamenjal s kom drugim. Upam si misliti, da mu je množica dala novih moči. Jezusa so ljudje pozdravili z zelenjem, simbolom miru in sprave. Izrazili so mu dobrodošlico, ki bi je bil vesel vsak popotnik. Verjeli so, da jim prav on prinaša upanje, da jim bo pokazal pot, po kateri bodo lahko šli za njim, ki so mu zaupali. O čem pa je razmišljal on? Bi se mogoče raje skril v kakšen kotiček in počakal, da bi se množica razšla?
Različni smo si v svojih razmišljanjih. Ko nam je težko, reagiramo na vse mogoče načine €“ se skrijemo, ne odgovarjamo na klice, se izogibamo znancem, ali pa nasprotno €“ vsakemu želimo povedati da trpimo, razdajamo svojo bolečino, skušamo jo pogasiti, iščemo pomoč povsod in pri vsakomur.
Smo na cvetno nedeljo Jezusa pričakali z enako mero veselja, pričakovanja in miru v svojem srcu, kot je to storila množica? Smo bili pripravljeni sebe razgaliti pred Njim in priznati, da ga potrebujemo za svojo odrešitev? Z dobro spovedjo in trdnim sklepom je naše srce lahko postalo odporno na mnoge nevarnosti. Postalo je prostor za nova srečanja in nove odločitve. Zelenje v naših rokah je bilo ob vsem tem lahko resnični izraz rodovitnosti in življenja našega vsakdana. Upam, da smo se zmogli odločiti in brez starih bremen pričakati Njega, ki nam ponuja svoj objem. Vesel nas je!
_______________________________________________________
5. postna nedelja
ZAUDARJANJE
Moč reklame! Gledaš dobro TV nadaljevanko in ko je najbolj napeto, oddajo prekinejo trije palčki, ki se držijo za nos in ponavljajo: "Smrdi, smrdi, smrdi!" Skorajda ni gospodinjstva, ki bi ne imelo tistih čudežnih tabletk, ki omilijo zaudarjanje iz greznice.
Tudi iz Lazarjevega groba je že zaudarjalo. Množice so poskušale potolažiti Marto in Marijo, ki sta objokovali svojega mrtvega brata. Vsi so bili nemočni. Rešitev je bila v Jezusu, ki so ga dali poklicati. Njegove besede so bile rešilne: "Lazar, pridi ven!"
Dvoje vstajenj poznamo: vstajenje telesa ob koncu sveta, tako verujemo. In vstajenje srca, ki velja za danes, za ta postni čas. In tega vstajenja ne smemo spregledati.
Vsak ima svoj grob. Pomislimo na situacije, v katerih se lahko znajdemo: zbolimo ali pa smo priče bolezni v družini, nemočni smo pred raznimi odvisnostmi, stiska v zakonu in družini, zadolženost in finančna nemoč. Zgodba o Lazarju nam daje novo moč. Besede: "Lazar, pridi ven!" veljajo vsakemu izmed nas, vlivajo nam novo upanje, proč od nas valijo kamen, ki nam preprečuje vstajenje srca.
V teh dneh nas Cerkev vabi, da bi vstali iz groba greha. Kakor Lazarju Cerkev kliče tudi nam: "Pridi ven! Daj mi svoje ranjeno srce." Spoved je tista čudežna tabletka, ki rešuje zaudarjanja po grehu in nudi mir srca. Jezus, pripet na križ, se želi srečati z nami v tem zakramentu. Zato premislimo: Evangelij pravi: "Ljubi Gospoda svojega Boga z vsem srcem, vso dušo, vsem mišljenjem, vso močjo." Ljubezen je merilo. Ne sprašuje nas po veri, ampak po ljubezni, kakor Petra: "Ali me imaš rad?" Ali ljubim Boga, se zanesem nanj v vseh situacijah svojega življenja, ali pa morda v kritičnih trenutkih bolj zaupam malikom, zdravilcem, materialnim dobrinam, vedežem,€Ś Ali morda po nemarnem izgovarjam Božje ime ali pa celo preklinjam Boga, Marijo,€Ś Ali posvečujem nedeljo, grem redno ob nedeljah k sveti maši, sodelujem po svojih močeh pri maši in v življenju župnije? Evangelij pravi: "Ljubi svojega bližnjega!" Imam sovraštvo do kake osebe, sem jezen, nočem odpustiti? Opravljam dobra dela z ljubeznijo, ali prisiljeno kot Simon iz Cirene? Z jezikom komu jemljem dobro ime, opravljam, obrekujem? Prinašam v svoj dom veselje ali zagrenjenost, luč ali skrbi? Sem pošten in dober do svojih najbližjih, tudi do ubogih, ostarelih, šibkih? Sem odgovoren v družbi, skrben pri delu? Spoštujem tako skupno kot privatno lastnino? Evangelij pravi: "Ljubi bližnjega kot samega sebe." Ljubiti sebe! Ali skrbim za svoje telo, za zdravje, za počitek, delo, razvedrilo? Ali skrbim za svojo dušo? Kaj oblikuje moje mnenje o družbi, Cerkvi, ljudeh okoli mene? Kaj berem, kaj poslušam, s čim polnim svoje srce? Ali se versko izobražujem? Poznam vsebino Jezusovega nauka, ki je zapisan v evangeliju, da bi mogel po njem živeti? Ali skrbim za svojega duha? Molim vsak dan? Skrbim za Božjo podobo v sebi? Imam pogled usmerjen v večno življenje, da se lažje orientiram v vsakdanjih odločitvah?
Če zaudarja, se nikar ne boj. Jezus tudi tebi kliče: "Pridi ven!" In ko boš opravil dobro sveto spoved, ne pozabi na trden sklep, ki ti bo pomagal veselo iti naprej.
_______________________________________________________
Križev pot
"Gremo na križev pot", je rekla mama. Pa ne spet no€Ś Moja prva asociacija je bila vedno dolgčas, ki ga moram kot otrok preživljati ob nerazumevanju molitve pri slikah, ki so mi težke in tuje. In vendar počasi je bila prilika te slike gledati od blizu. Se ob njih ustaviti. Opazovati detajle, si narediti svoje otroške slike v glavi. Naenkrat vse ni bilo več tako strašno dolgočasno. Slike so postale razumljive, ker so bile prenesene v moj svet.
Danes je zgodba skoraj enaka. Moj pogled na podobe križevega pota zbudi razmišljanje o Jezusovem trpljenju, ponižanju, mučenju, nemoči€Ś Pa je res to samo razmišljanje o dogodkih nekoč in nekje, daleč stran? Ali pa je tudi soočanje s samim seboj danes, s svojim po-trpljenjem, dviganjem, m-učenjem in ne-močjo.
V tem trenutku je prav tako prilika, da si narišem svoje slike. Ali zmorem v svojem trpljenju potrpeti, se od padca pobrati, iz mučenja kaj naučiti in iz občutka nemoči pridobiti moč, ki me pelje kot pokončnega kristjana naprej po poti upanja?
Priznam, težko je. Ker se moram ustaviti in prisluhniti sebi. Veliko lažje mi je prisluhniti drugim, se ubadati s težavami drugih, svetovati drugim, spodbujati druge. Pa pomislim kdaj nase? Upam priznati svojo lastno grešnost in napake? Kaj s svojim zgledom sporočam drugim? Znam biti zgled trdnosti, vztrajnosti in potrpežljivosti?
Ko boš naslednjič stal pred slikami križevega pota, ali pa si jih boš sam narisal v svoji glavi, ne pozabi vanje vključiti sebe. In vztrajati. Pomagati. In se učiti. Skloni se k malemu, tam boš našel nekaj velikega. In imej odprto srce.
_______________________________________________________
4. postna nedelja
SLEPEC IN ČLOVEŠKA RIBICA
Pa pomisli, ti, ki bereš te vrstice: si slepec ali si človeška ribica?
Slepec v evangeliju 4. postne nedelje je bil tak od rojstva. Pa je srečal Jezusa, ta mu je pomazal oči z blatom, se umil v Siloi in spregledal. Srečnež!
Človeška ribica pa je nekega dne jasno videla, pa ji je preveč gledanja v temo zapravilo vid in je oslepela. Taka bo ostala do konca svojih dni. Nesrečnica!
Si bil krščen, birman? Zakrament ti je odprl oči vere in tvoj pogled usmeril v Jezusa, v večno življenje, v evangeljske resnice, ki prinašajo veselje, srečo in mir srca. Pa se kaj rado zgodi, da človek začne bolj kot v Boga gledati v temo, v mike tega sveta, v dobrine, ki jim da veljavo svetinje in oko vere počasi ugaša, vse dokler popolnoma ne zamre.
Postni čas je priložnost, da spet spregledamo. Bodimo podobni slepcu, ki je korak za korakom ozdravljal svoje oko vere. Kdo je ta, ki te je ozdravil?, ga sprašujejo. Njegov odgovor je: Neki Jezus! Pa ga spet vprašajo: Kaj misliš o njem? In slepec pravi: Prerok je! Do tu ni težko priti. Šele tretji korak, ki ga naredi ozdravljeni slepec je korak vere, ki ga moramo narediti: pade pred Jezusa , se mu pokloni in izreče: Verujem, Gospod!
Hoditi po poti vere pomeni častiti Jezusa. Vera ni slepo spolnjevanje zapovedi, ampak je osebni odnos z Jezusom v molitvi, v ljubezni, v odločitvah, ki so v skladu z njegovim evangelijem, ki ga berem, premišljujem, živim.
Srečen sem, če sem slepec, ki pustim Jezusu ozdraviti moje oko vere in gledati v Njega, pribitega na križ, podarjenega v evharistiji.
Škoda, če bi bil človeška ribica, ki je sicer svoj čas videla, pa jo je zaverovanost v temo potisnila v večno slepoto, v temo, kjer ni Boga.
_______________________________________________________
3. postna nedelja
ŠEL BOM K VODNJAKU
Lahko si predstavljam, kako pogosto je prihajala Samarijanka k vodnjaku zajemat vodo, kako pogosto je tam srečala tega in onega, ga morda pozdravila, zajela in odhitela.
A tistega dne je tam ob vodnjaku sedel nekdo, in čeprav se ji je mudilo, se je z njim zapletla v pogovor. Vzela si je čas za popotnika in ta ji je ponudil živo vodo.
Sveta maša je ta vodnjak, kjer nam Jezus daje samega sebe. Kolikokrat smo že bili tam pri tem vodnjaku, pa se nam ni nič posebnega zgodilo. Prihiteli smo zadnji trenutek in komaj čakali, da spet gremo naprej, po opravkih.
Želim, da bi se zavedal, kam prihajam, h komu prihajam. Želim, da bi ne le bežno opazil Nekoga, ampak da bi se z njim SREČAL.
Vodnjak je oltar in tam je naš Gospod: tam utrujen čaka utrujene, žalosten žalostne, vesel vesele in si želi, da bi se srečali z njim. Kakor Samarijanki želi tudi nam povedati, da je On izvir žive vode. Želi nam dati samega sebe, da bi imeli v sebi življenje.
Si upamo zares srečati Jezusa pri sveti evharistiji? Kakšni pomisleki se rojevajo v nas? Nismo primerni za srečanje z Njim? Nismo! Tudi Samarijanka ni bila! A Jezus je pripravljen na srečanje z vsakim človekom, ker nam želi prinesti odrešenje, želi nam ponuditi samega sebe.
V Samarijanki je srečanje naredilo preobrat. Spustila je vrč in tekla, da bi sporočila, koga je srečala. Postala je priča, ker je odprla svoje srce Bogu.
Tudi jaz pojdem k Vodnjaku, k oltarju, kjer nam Jezus ponuja svoje Telo v jed. Pojdem in bom tam zaustavil svoj korak. Naj me Gospod nagovori kakor ženo, ki je prišla zajemat vodo in naj mi da tiste žive vode, po kateri žeja mojo dušo.
_______________________________________________________
2. postna nedelja
UVOD V MAŠO: Za nami je prvi postni teden. Preizkusili smo se v postnih sklepih. Po Jezusovem zgledu iz prve postne nedelje, smo z molitvijo, postom in premagovanjem odganjali od sebe skušnjavo mlačnosti in ustaljenosti. Danes nas Jezus vabi na goro spremenjenja. Kakor se je On pred učenci spremenil in so se njegova oblačila in obraz zasvetila z Božjo naravo, tako naj se v postu tudi mi spreminjamo. Druga svečka na postnem svečniku naj nas spodbudi, da bomo pogumno stopali po poti lastnega spreminjanja. Na začetku te svete maše pa poglejmo v svoja srca in obžalujmo svoje grehe.
POJDIMO NA GORO TUDI MI Na drugo postno nedeljo nas Bog z Abrahamom v prvem berilu vabi, da zapustimo staro življenje in gremo v deželo, ki nam jo bo pokazal. Ta dežela je gora Tabor, kjer se Jezus spremeni in učencem pokaže svojo Božjo naravo. Pot na goro je naporna, zahteva vztrajnost, ne prenese mehkužnosti, vrh pa s svojim pogledom ob jasnem vremenu poplača trud planinca.
Ta gora Tabor je nedeljska sveta maša. Zares udeleži se je tisti, ki se potrudi! Tam Jezus pokaže svoje Božje veličastvo očem, ki verujejo: kruh, ki ga položimo na oltar postane po mašnikovi molitvi živi Jezus, Bog se nam pokaže v svojem veličastvu. Potrebno je le iti na pot, se prebuditi, premagati zaspanost, odvreči mlačnost in zavzeto pristopiti k temu čudežu spremenjenja, ki se pred našimi očmi zgodi vsako nedeljo. Kako smo blagoslovljeni!
Ko to doživimo, nam ne preostane drugega, kakor da z apostolom Petrom rečemo: Dobro je, da smo tukaj, Gospod! Ko v skupini doživimo Jezusa, takrat naša skupina postane skupnost sodelujočih ljudi, skupnost, ki zavzeto poje, moli, posluša, slavi, praznuje in ima občutek za bližnjega in njegove stiske. Dokler ne uzremo Jezusa med nami, smo le skupina opazovalcev. Ko pa pred našimi očmi pri maši zagledamo živega Boga, nas to mora spremeniti in iz pasivnih opazovalcev z zdolgočasenimi obrazi postanemo Jezusovi prijatelji, ki želimo z njim slaviti nedeljsko praznovanje. In ta premik naredi prijatelje tudi nas, da ne gremo eden mimo drugega kot tujci, ampak kot člani tiste župnijske skupnosti, kjer lahko rečemo tudi mi: Dobro nam je tukaj biti!
SPOKORNI VZKLIKI: Jezus, svetuješ nam vero v enega Boga, mi pa tolikokrat bolj verjamemo miselnosti tega sveta, materializmu, praznoverju, zdravilstvu. Gospod, usmili se. Vsak dan ponavljamo: posvečeno bodi tvoje ime, v praksi pa tolikokrat pozabljamo na tvoje sveto ime in ga kdaj tudi preklinjamo ali po nemarnem izgovarjamo. Kristus, usmili se. Vabiš nas k zvestobi nedeljski sveti maši, mi pa se še nismo ogreli za zvestobo nedeljskemu srečanju s teboj in med seboj. Gospod, usmili se. Jezus, daješ nam starše in druge svetle zglede, da bi jih spoštovali in posnemali. Obžalujemo, ker se ne zgledujemo vedno po tistih, ki nam hočejo dobro. Kristus, usmili se. Jezus, vabiš nas, da spoštujemo življenje in ga cenimo. Mi pa smo včasih tako neodgovorni v skrbi za zdravje, neodgovornosti v prometu, v spoštovanju vsakega življenja, tudi še nerojenega. Gospod, usmili se. Jezus, praviš nam: blagor čistim v srcu, mi pa kdaj bolj verjamemo miselnosti tega sveta. Kristus, usmili se. Jezus, vabiš nas k spoštovanju tuje lastnine, mi pa v srcu včasih odobravamo, da se je v življenju treba znajti in mirno gledamo krivice tega sveta. Gospod, usmili se. Jezus, vzgajaš nas za resnico, mi pa se zanjo tako težko postavimo, ko gre za branjenje dobrega imena naših bližnjih in sodelujemo pri opravljanju in obrekovanju. Kristus, usmili se.
_______________________________________________________
1. postna nedelja Tedaj je Duh odvedel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal. Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je postal naposled lačen. In pristopil je skušnjavec in mu rekel: Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh. On pa je odgovoril: Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust. (Mt 4, 1-4)
Kakor petelinček se je hudi duh zaganjal v lačnega Jezusa, ki je zaključil svoje duhovne vaje v puščavi in tišini. Na vsak način ga je hotel spraviti na kolena. Priznal mu je celo, da je Božji Sin, da bi se mu le prikupil. Jezus se ni dal pregovoriti. Z Božjo besedo je odgovarjal na hudičeve ponudbe.
Vprašamo se, kaj je manjkalo hudobnemu duhu? Ko ga priznava za Božjega Sina, na nek način izpoveduje vero vanj. Kaj mu manjka? Manjka mu bistveno: ne prizna ga za GOSPODA. Čeprav izpoveduje vero v Jezusovo božanskost, se okrog njega suka pokončno in samozavestno. Hudi duh bi se v trenutku spremenil v angela luči, če bi Jezusa priznal za GOSPODA. Na začetku postnega časa, na začetku teh 40 dnevnih postnih vaj, se moram tudi sam vprašati: Kje sem kot kristjan? Sem na ravni hudega duha in Jezusu sicer priznavam, da je Božji Sin in to ne vpliva na moje življenje, ali pa sem pripravljen poklekniti pred njega in mu priznati, da je Gospod. Pred njim se bo upognilo vsako koleno na zemlji in v nebesih! Priznati moram, da je Jezus GOSPOD mojega življenja, pred njim sem pripravljen upogniti svojo voljo, svoj način življenja, razmišljanja, delovanja.
Svoj pogled želim ob začetku postnega časa usmeriti v veliki petek našega odrešenja. Tam je tisti veliki trenutek zgodovine, ko je Jezus pokazal, da je GOSPOD, ker je spravil zemljo z nebesi, ker je odrešil moj greh in mi vrnil dostojanstvo človeka, dostojanstvo Božjega otroštva.
Morda se počutim nebogljen in komaj tipam za tem, da je Jezus GOSPOD. Zato pa ne odneham gledati v križ, kjer Jezus daje svoje telo, da bi se darovalo, da bi nam postalo hrana v evharistiji. Zrem križ, kjer Jezus GOSPOD želi z razprostrtimi rokami in odprtim srcem objeti in iz zla iztrgati ves svet.
Ko želim svoje življenje ukloniti pred GOSPODOM in se otresti hudega duha, iščem pripomočke, iščem stopinje, po katerih naj hodim. Postni čas je drugačen čas kot je ostali čas v letu, zato se bom podal na pot: preveril bom, kako je z mojo vsakdanjo molitvijo in jo poživil, čim bolj osebno se bom vključeval v molitev križevega pota v cerkvi in doživljal ceno mojega odrešenja, pogosteje bom prejemal sveto obhajilo, ki nam je dano kot dar, da bi imeli v sebi Kristusovo ljubezen in moč.
In nočem biti zadovoljen z ustaljenim. To je tista skušnjava, ki mi jo hudi duh zdaj podtika. Mlačnost je strup, ki dopusti, da priznam, da je Jezus Bog, ne dopusti pa, da bi mu rekel Gospod. Zato naj me postni čas ogreje za tisto ljubezen do Jezusa, da bom mogel na veliki petek poklekniti pred križ in iz srca reči: Moj GOSPOD in moj BOG!
_______________________________________________________
Pepelnica
Pust se je izkričal. Maske - živalske, nasilne ali pa one s finimi oblekami, so za nami. Izrazili smo na nek način, kaj nosimo v sebi ali pa kaj bi radi bili.
Danes pa je nov dan - pepelnica. Kliče nam, da snamemo masko, da odložimo poganske navade in življenje brez Boga ter postanemo zares LJUDJE!
Ko vstopamo v postni čas, se v mojem srcu oglaša Jona, tisti stari prerok iz Stare zaveze, ki živi v nas. Medtem ko ga Bog kliče, da gre v Ninive in kliče ljudi k spreobrnjenju, on beži izpred Gospodovega obličja v drugo smer, v Taršiš.
Ja, ta Jona, ki beži izpred Gospodovega obličja, se oglaša v meni. Kajti sneti masko, postati človek, je najtežje dejanje, ki ga moramo storiti. A verjamem, da je postni čas, čas milosti, čas, ko je Gospod kot silen junak zares z nami in nam želi pomagati, da snamemo namišljenost, da snamemo neotesanost in živalskost in zaživimo Božjo podobo v sebi ter postanemo zares ljudje!
Leta 1215 je papež Inocenc III., tik pred smrtjo, zaželel Cerkvi trojen prehod: telesni prehod, da bi ponovno osvojili Božji grob v Jeruzalemu; duhovni prehod, ko se od greha obrnemo k milosti, od pregreh k vrlini in večni prehod, da bi iz tega sveta prešli k Očetu. Star kot je bil, si je zaželel, da bi mogel iti skozi celotno Cerkev, da bi vsakemu posamezniku na čelo zarisal znamenje spokornosti: križ.
Ko vstopamo v postni čas, stopamo na pot, ki vodi v duhovni prehod. Zares si želim, da bi si vsi krščeni na začetku tega postnega časa zarisali na čelo znamenje spokornosti. To znamenje ni treba, da je vidno, vidna naj bo sprememba v našem življenju.
Tri preizkušena sredstva nam daje Cerkev na pot, ki jo začenjamo: molitev, miloščino (dobra dela) in post. Molitev naj bo v postu prošnja h Gospodu, da nam pokaže svoje okrvavljeno obličje in nam to njegovo žrtev vtisne v srce, miloščina ali dobra dela naj bodo izraz naše ljubezni do ubogih med nami in do Cerkve kateri pripadamo, post kot prostovoljna odpoved pa naj v nas krepi duha , da se bomo vsak dan znali v duhovni kondiciji odločati za dobro, za Boga, in se izogibali vsakega greha, zlasti mlačnosti do vere in Boga.
Ljudje dobre volje, usmerimo naš pogled v veliki petek našega odrešenja, da bomo začutili, kako zelo nas ljubi Bog Jezus Kristus.