Romanje v Medjugorje
Zgodaj zjutraj, v sredo 18.5.2011, se je poln avtobus romarjev v še nekoliko zaspanem vzdušju odpeljal Medjugorju naproti.Molitveno romanje, kot ga je označil župnik Zoran, je že na avtobusu pokazalo, s kako velikimi prošnjami se odpravljamo na pot. Med vožnjo smo si podelili svoja pričakovanja in prosili Marijo za blagoslov. Po večurnem "druženju" na avtobusu in nastanitvi smo se skupaj odpravili proti medjugorski cerkvi, kjer smo se udeležili skupne maše na prostem. Komur dolge ure tega dne še niso pobrale vseh moči, se je ob desetih zvečer udeležil še češčenja Najsvetejšega.
V četrtek zjutraj po zajtrku so bile naše misli in pogledi usmerjeni na Križevac. Bogate misli župnika Zorana ob postajah križevega pota so nas postavljale v realne situacije našega vsakdana. Zamišljeni, ob molitvi rožnega venca in petju, smo se po že kar vročem soncu vzpenjali proti križu na vrhu. Tako kot vsak napor, tudi naš ni ostal brez "plačila" na koncu. Župnikov blagoslov vsakega posameznika tik pod križem nas je dokončno opogumil, da smo vse prinešene prošnje in upe položili v Jezusovo naročje. Marsikatera misel je dobila trden sklep in marsikatera izkušnja je ob podoživljanju sprožila solze v naših očeh. Vsak zase je vedel, kaj pomenijo in čemu je posvetil svoje misli in molitve. Po vrnitvi s Križevca smo v medjugorski cerkvi darovali sveto mašo, ki je ob ubranem petju in sodelovanju vseh, dobila prav posebno noto sredi tega velikega romarskega središča. V popoldanskem času smo obiskali skupnost Cenacolo, kjer sta nas Radovan in Jakob popeljala skozi svoje težke izkušnje in predstavila življenje v skupnosti. Mimo Majčinega sela in po sprehodu skozi Frančiškov vrt v bližini, je bil čas tudi za preživljanje časa po lastni izbiri. Vse skupaj pa nas je zvečer spet zbralo češčenje na zunanjem prostoru medjugorske cerkve, kjer je vladalo posebno vzdušje ob prošnjah v vedno več jezikih.
Petek dopoldne je bil namenjen obisku Mostarja, ki je po zadnji vojni dobil nov pomen in novo podobo. Luknje na hišah, obnovljene stavbe ter porušeni in zapuščeni zidovi pričajo, pred kako veliko preizkušnjo so bili postavljeni prebivalci Mostarja. Po ogledu obeh strani mesta nas je skozi samostansko dvorišče, novo cerkev in vse dogodke povezane s tem, popeljal eden od tam živečih frančiškanov. S pesmijo in molitvijo v srcih smo molili za preizkušane ljudi in se zahvaljevali za mir, ki ga moremo doživljati sami na naših domovih. Po vrnitvi skozi zanimivo pokrajino nazaj v Medjugorje, smo v popoldanskem času obiskali Crnico. Mimo znamenj, z molitvijo na ustih in razmišljanju ob župnikovih besedah smo se povzpeli do kipa medjugorske Marije. Njena roka kar sama vabi, da tam odložimo vse tisto kar nas teži ali razveseljuje. Polni upanja, da smo vsa bremena in zahvale pustili na pravem mestu, je bila pot v dolino kot prispodoba lahkosti. In ko smo ob večerni skupni maši pred cerkvijo v svoje misli priklicali vsa svoja doživljanja, je prav gotovo vsak zmogel biti za marsikaj hvaležen. Ob čaščenju križa so naše misli potovale na različne konce, do naših bližnjih in tistih, ki jih vsak dan nosimo v svojih srcih.
V soboto zjutraj je bilo že vse usmerjeno v odhod. Avtobus je bil spet prostor, kjer smo si podelili občutja preteklih dni in ustvarili vez, ki nas bo tudi v prihodnje držala pokonci kot pogumne kristjane povsod, kjer delujemo. V "hrvaškem Lurdu" smo darovali sveto mašo ter se še zadnjič skupaj zahvalili za lepe dni, mnoge pripetljaje in preizkušnje, ki so dodale še košček v mozaik našega življenja.
Ob vrnitvi smo z zahvalno pesmijo in vsak svojim trdnim sklepom odhajali na svoje domove in si obljubili, da se bomo v hitrosti vsakdana trudili iskati mir v svojih srcih in v ljudeh, ki jih srečujemo.